Arhiv - Spet doma

Spet doma. To je bil "slogan", ko sem prišel domov z morja. Na prvi pogled ne izgleda nič posebnega, pač osebni slogan ob prihodu domov, še celo enak je naslovu bivše nedeljske oddaje (Ne me pretepsti, če še vedno obstaja, nisem na tekočem), vendar ali je res tako? Ni. Vendar k temu se bomo vrnili kasneje.
Nekateri veste, da sem se v roku dneva in pol zmenil s prijatelji in odšel na morje. Destinacija je bila Stinica. Ne sprašujte me kje je to, ker vam nebom znal razložiti, le peljem vas lahko tja. Gre se za majhno naselje počitnikarjev z lastnimi apartmaji in lepim zalivom z pogledom na otok Rab.

Kot zanimivost, katera me zelo veseli, da smo šli štiri osebe in vsa prtljaga na morje z mojim Pugijem. Si lahko mislite? Pugi, še vedno ni popravljen (čakam plačo in jo danes dočakal, sedaj si je potrebno vzeti le čas), a vseeno to sploh ni bil problem. Pravzaprav ni bilo nobenega problema. Pripeljal me je tja in nazaj. Vsi so se mi na začetku smejali. Pha! Ob poti sem srečal pokvarjenega BMWja in še kaj, moj Pugi pa je veselo požiral kilometre. Prav ponosen sem. Vsaj neka stvar, ki me nekako veseli. Na morje smo se peljali nekaj lepih in prijetnih uric (natančneje: tri), prežetih z glasbo, nekaj smeha in pogovarjanja.
Na morju je bilo lepo. Kopanje, uživanje, lenarjenje. Vse lepo in prav. Razen malenkosti. Malenkosti, zaradi katerih se ti obrača srce, duša in nasmeh. Ampak držal se bom "pravila", da kar se dogaja na morju tam tudi ostane..in tako tudi bo. Po eni strani me je morje razočaralo, po drugi pa razveselilo. Vse je bilo super, le družba dekleta je delala preglavice. Ampak je le mimo in obdržal bom dobre spomine. 
Nedeljo sem nato preživel v naslonjaču, danes pa že pridno nabiral delovne urice.

Sedaj pa da se vrnem nazaj k sloganu. Spet doma. Velikokrat pomislim kaj bi bilo, ko bi me kakšna stvar tako na hitro in drastično spremenila. Velikokrat me zanima koliko bi me tudi spremenila. Pač nekaj, kar ne delaš vsak dan, teden ali mesec in spremeni tebe, tvoje duševno stanje ali pa zdravstveno. Seveda je spet možnost ali na bolje ali slabše. Govoril bom o pozitivnih, se pravi na boljše. 
Velikokrat sem že upal, da ko bom kaj naredil, ali kam šel, ali kaj doživel, da bom doživel neko spremembo v sebi. Saj veste, kot v filmu ko glavni junak nekaj spozna in se spremeni naprimer iz hladnokrvnega morilca v največjega "latino loverja". Jaz sicer ne merim v tej smeri, saj nisem ne eno ne drugo, a vseeno bi bil vesel kake pozitivne spremembe. Da bi na nekaj gledal z drugačnimi očmi, da bi spoznal kaj novega o sebi, kaj novega poizkusil...in bi to zaznamovalo mene ali moje mišljenje. A vedno znova sem se vračal brez takšnih prigod, doživetij in preobrazb. Očitno so takšne stvari možne le v filmu. 
Ali je to res? Ne. Podajmo primer. Torej. Srečaš dekle svojih sanj, spoznata se in skupaj sta. Tvoje življenje se je spremenilo v hipu. Ampak to doživijo po moje le redki srečneži. Res. pravi srečneži. Seveda je potem potreben trud, da se zveza obdrži, a vseeno. Jaz in meni podobni, ki pa si želimo le malenkosti..da bi nas kdo vsaj opazil, ali na kak drug način dal namig, da mu ni vseeno, je pa pretežko za nevemkoga tam gori. Torej ali se ti lahko življenje spremeni v hipu, kot v filmih na primer? Da. Vsekakor. Na boljše ali na slabše. Od česa je to odvisno nam je še neznanka, vendar vsekakor se nam lahko spremeni in nas "ožigosa" za vse življenje ali pa le začasno. 
Jaz pa sem spet doma. Se pravi spet na starih tirnicah, še vedno brez drastičnih sprememb. Vse je tako kot je bilo pred morjem. Morda še malo huje. Doživel sem veliko, a želim si da tega nebi doživel. Včasih molk in nedejanja manj bolijo. In res je tako. Zato sem spet doma.

Lep pozdrav

Arhiv - Delam, delam

Vsi veste (mimogrede, sem v dilemi: ali je "veste" pravilna slovnična beseda?), da imam službo, počitniško, študentsko in da delam. Delam v pravem pomenu besede. Ne sedim, se ne razvajam, ne zabušavam, ampak dejansko delam, kot majhen zamorček 
Veliko je bilo premletega koliko preveč delam in da to ni dobro in da ni dobro za zdravje in da je lahk kej narobe in da...vse mogoče slabo. 
Vendar. Kdor me pozna bo vedel, da se vedno obrnem na nasprotno stran da kljubujem. 
Torej je kakšna možnost, da ima taka služba prednosti? Hja, optimisti pravijo, da ima vsaka še tako črna stvar prednost. Menda. Sicer nisem eden izmed njih, ampak vseeno. 
Kaj pa naj o drugem razmišljam ko prenašam večkilsko škatlo po stopnicah, kot le lepe stvari da čimprej mine, pa čeprav vem da jih imam še najmanj 10 za prenesti tistih nekaj minut. In nato še čez kakšno urico podobno število. In še. In še.
Sam sebi se čudim, da dejansko znam pozitivno razmišljati! To je zame great success! Ampak, še vedno ni to to. 

No da preidem k stvari o čem razmišljam. Hja. Družbo imam zelo dobro. To me vsekakor drži pokonci, da tistih 10,11,12 ali 13 ur delam tako kot nam je zapovedano. Ne manjka zabave. Morda smo kdaj preglasni, ampak zamorjenost ponavadi ne pripomore k efektivnosti dela kajne? 
Tako da, dokler bom jaz delal toliko kolikor delam, bom bil glasen kolikor želim. In tudi sem. Neverjetno glasen. In neverjetno "pogumen". Veliko novih ljudi spoznal...veliko novih deklet...luštno kajne? Mogoče celo pridobivam na samozavesti...mogoče. Vsekakor pa mi je zanimivo delati nadure, saj tako srečam dopoldanske in popoldanske ljudi...
Mogoče se bo kdo našel ki bo omenil opolzke besede tipa jebać itd. vendar že zdaj povem, da ga nebom jemal resno. Dejansko je to moje veliko "okno v svet". Za moje pojme večje in pomembnejše kakor to virtualno na internetu. 

In to me žene. To me vzpodbuja, da mogoče...mogoče pa le srečam katero pravo...ki se bo prav tako kot jaz, gnala za vladarjem tega sveta...