Njej

Zagledal sem jo! Stala je tam, v vsej svoji lepoti. Še, ko sem izstopal iz avta, nisem mogel odvrniti pogleda od nje! Neverjetno, kako hitro je pritegnila pogled. Bila je kakor sonce okolici, v kateri je stala. Odeta v temne barve je čakala pravega. Zahvalil sem samemu sebi, da sem sprejel povabilo, kajti sedaj, stoječ pred njo, mi ni bilo žal niti enega preživetega trenutka življenja. Na hitro se mi je v spominu odvrtel pogovor dve uri nazaj: "Ej, jo greš pogledat?" Najprej sem globoko pomislil, nato odgovoril s pritrdilnim tonom. In sedaj že stojim pred njo. Prekrasna je. Dih jemajoča. Neverjetna. Počasi sem se ji približal. Dotaknil sem se je. Beseda nama niso bile potrebne. Narave okoli sebe nisem slišal več. Bila je nekje daleč. Bila sva le še jaz in ona. Pobožal sem jo. Ni se pritoževala. Imela je nekaj napak, katere bi se dalo popraviti. Nič hujšega. Vseeno me je popolnoma prevzela. S svojimi angelskimi krili je nakazala, da bi me rada sprejela vase. Bil sem presenečen. Tega nisem pričakoval. Že to, da sem se je lahko dotaknil, je bilo vredno trpljenja. Nikoli si nisem mislil, da me bo kdaj tako zelo prevzela, da mi bo tako zelo všeč. Nisem vedel kaj bi. Sam od sebe sem se spravil v njen objem. Bila je kot ulita zame. Tako lepo sva se prilegala drug drugemu, da ne bi nikoli več odšel od nje. Božal sem jo. Bilo ji je prijetno. Naenkrat sva se oba odprla. Pričel sem jo božati po njenih vzburjajočih conah. Ni bilo težko najti prijetnih točk, ob katerih mi je odgovorila vsakič z drugačnim vzdihajočim tonom. 

Prišel je trenutek. Vzel sem ga ven. Bil je pripravljen, da opravi svoje delo. Počasi a nežno sem poiskal špranjico in še počasneje in nežneje ga vtaknil vanjo. Sprva ni bilo odziva, zato sem ga malo premaknil. Naenkrat je oživela. Obudil sem divjakinjo iz nje. Kar zažarela je. Sprva me je tak odziv zmedel, a kaj kmalu me je to še bolj prevzelo. Še malo sem se potrudil in zgodilo se je. Močno se je zatresla. Zagrabil sem jo. Močneje. Pritisnil do konca. Kar rjovela je! Odletela sva v oblake, v višave. Skupaj. Skupaj združena v eno. Bilo je neverjetno. Poskušala sva več položajev. Premikal sem jo, jo grabil. V vročici sem pozabil prisotnost še koga drugega. Ni me zanimalo nič. Ni me skrbelo nič. Bil sem prevzet, bil sem v oblakih. 

Ko sva končala, je šla pod tuš. Gledal sem jo kako se tušira. Lesketala se je v svetlobi. Nisem se mogel zadržati. Moral sem jo še enkrat. Najprej se je posušila, nato še uredila. Nato sem jo. Bilo je neverjetno. Kot da tistega prvič ni bilo. Spet sem bil popolnoma prevzet, spet me je držala na vrhuncu. Neopisljivo! 

Naslednja stvar katere se spominjam je odhod. Gledal sem jo. Spet je stala tam. V vsem svojem sijaju je kar žarela. Žalostnih oči sem odhajajoč še zadnjič pogledal za njo. Morda je bilo to zadnjič, morda ne. Sam pri sebi upam, da jo bom še videl, jo še občutil. 

Morda celo njeno sestro! Oh ja, ima sestro. Prelepo sestro. Vredno vsakršnega greha. Vendar težko dosegljivo. Zato bo ona še naprej moja skrita želja. Upanje, da se še kdaj združiva. Upanje, da bo nekoč moja, nekoč, ko bom imel dovolj denarja. In takrat bom lahko ponosno rekel: moja, Opel Corsa.

Valentinovo

In tu je dan. Dan zaljubljencev, dan parov, dan ne vem še česa. Sprašujem se ali bi moral dati temu dnevu kakšen poseben pomen. Ne. Zakaj? Ker, če imaš nekoga rad, ga ljubiš 24 ur na dan, 7 dni v tednu. In da mu to pokažeš, ne potrebuješ posebnega dneva za to. Ampak Američani so pač Američani. Vsi ostali pa tik za njimi, hodimo z jeziki do tal, kot, da so naši idoli. Tako je in dokler bo komercializacija, bo tako tudi ostalo. Torej zakaj si ta brezvezni praznik zasluži omembo in celo svoj vnos v blog? Zato, ker naj bi bil danes poseben dan v mojem osebnem življenju. NAJ bi se dobil s svojo Ljubeznijo. Kot nekateri veste, oziroma ste brali, naj ne bi bil več samski. Zgodilo se je na četrtek. Prvič in zadnjič. Po tistem je šlo vse skupaj strmo navzdol. Nekaterim je znano, da je Ljubezen preposto izpuhtela, izginila. Od nje ni bilo ne duha ne sluha. Seveda sem jaz, skrben človek, izgubljal živce od skrbi kaj se dogaja. Lepega dne se je pojavila, dobil sem sms. Seveda je od prvega najinega snidenja, do danes še videl nisem. Ni to lepo? Prijatelj mi je omenil, kako dobro razmerje imam. Ženska mi da mir, ko pa me hoče me pa pokliče. Menda naj bi bilo to dobro razmerje? Morda zanj. Jaz od svojega razmerja pričakujem mnogo več in taka izginotja mi niso ravno pisana na kožo po tolerantnosti. 

Bomo videli kaj bodo prinesli prihajajoči dnevi. 

Valentinovo. Ko vprašamo strica vemokoga po Valentinovem, je prva razlaga takšna: "Valentinovo ali praznik svetega Valentina se praznuje 14. februarja in je tradicionalni dan, ko si v nekaterih kulturah zaljubljenci izkazujejo ljubezen."

Če povezavo odpremo, dobimo še lepo razlago o tem dnevu. Na slovenskem že dolgo praznujemo god svetega Valentina. Ampak pred modernizacijo tega praznika, je za Valentina veljalo, da je prvi spomladin - ta, ki prinese ključ do korenin. Ta dan je pomenil pričetek poljedelskih del, poleg tega pa naj bi se takrat tudi snubili ali ženili ptički. Presenetljivo, je današnje pojmovanje praznika prišlo iz Nizozemske. Očitno ne moremo v našo prelepo deželico ničesar prejeti neposredno. Še plin ne... 

In kako se preživlja ta "praznik" danes? Večini je ta dan bolj pravilo kot nuja. Ali pa kar oboje. Kupiti moraš darilo, če ne te spet kdo grdo gleda. Pač tako je. So izjeme. Ponavadi so to samske izjeme. Te izjeme imajo velikokrat sarkastično mnenje o Valentinovem, ki mu pravijo tudi "dan zavedanja samskosti". Vsekakor je ta dan, tako kakor Božič eden lepših za zaljubljene in eden slabših za samske. So svetle izjeme, katerim ti dnevi ne pridejo do živega in se ne zmenijo za to, kar pravijo novodobni običaji. Vendar tako se začne. Tako so se nekoč, pred davnimi časi pričeli prazniki in tako se jih kasneje spoštuje. Vse manj bo takšnih svetlih izjem in postala bo navada. Na naš račun se bodo tako polnile blagajne, mi pa bomo veselo obdarovali najdražje, kot, da je to edini dan v letu, na katerega ji lahko iskreno izkažeš ljubezen. To me spominja na vnos, ko sem pisal o pomenu ljubezni, ki počasi in vidno postaja rutina, "predmet" na katerem je možen zaslužek. 

Ah, kam gre ta svet!

In kako je izgledala Valentinova voščilnica pred 100-imi leti?

Še ena majhna malenkost:

Pa veselo Valentinovo

Have you ever really loved a woman?

Smešno je, da sem ta blog pričel pisati že nekajkrat, a vedno se mi je ustavilo in sem vse skupaj zavrgel. Kot, da bi našel v glavi praznino, črno luknjo in vse kar sem lahko še storil je bil klik zgornjega desnega križca. Dejansko nisem točno vedel o čem naj vam pišem. Ali je bilo toliko stvari, da nisem vedel kje naj začnem, ali pa ni bilo nobene. Dejstvo je, da sem pri zadnjem zapisu v blog sprostil vse misli in vse (skoraj vse), kar mi je ležalo na plečih.  Moram reči, da se počutje izboljša, po takšnem izpovednem navalu besed, da ne govorim kakšna zaskrbljena sporočila sem dobival s strani prijatejev. Zahvaljujem se vsem vam za skrb, kot vidite sem še vedno živ. Potreboval sem le mir, mir pred vsem. Sicer se mi zdi, da ga je bilo še premalo pa vendar sem zadovoljen z rezultatom počutja. 

Have you ever really loved a woman? Naslov pesmi Bryana Adamsa. Vsekakor ena izmed najlepših pesmi, kar jih lahko slišiš z današnjo tehnologijo. Hkrati pa vprašanje za moške, lahko tudi obratno: Ali ste kdaj zares ljubili? 

Kaj sploh za vas pomeni zares ljubiti? Ali je ljubezen, da se s partnerjem skregata za vsako malenkost? Ali je ljubezen, da se s partnerjem vsepovsod mečkate, stiskate, objemate, poljubljate...? Kaj sploh je ljubezen? Današnje čase je super popularno, da imaš koga za en dan, oziroma za samo tisto zabavo na kateri prisostvuješ. Čemu to? A se tako išče partnerja? Sam tega nisem nikoli razumel. Ali je potem najboljše, da greš od enega do drugega, strastno poljubiš in vidiš če preskoči kakšna iskrica pri vsem tem alkoholu? Mogoče pa je to le v modi. Tako kot biti emo. Pač eni se režejo, eni pa poljubljajo vsevprek. Od ene skrajnosti, pa do druge. Pa so se profesorji in učitelji pritoževali nad nami, kako razposajena mladina smo bili. Bognedaj, da se je koga zalotilo med kajenjem! Sedaj te pa lahko že 12-letna deklica uči o kajenju, pitju, seksu in ljubezni. Kot, da je pojedla v eni tabletki nekaj let izkušenj in znanja! 

Potem pa napočijo leta. Starejša, se umiri. Sedaj bo pričela z resnim iskanjem. Našla si bo fanta, našla si bo ljubezen. Pravo ljubezen. Pri 18-ih ali 20-ih, polna izkušenj že od malih nog, vsevedna, preizkušena se napoti v vode resnega razmerja. In potem, ko je že nekaj let poročena ženska jo prične divjina klicati nazaj. In potem so ločitve in potem komplikacije in potem otroci in potem ljubimci. Naveličana enega in istega obraza gre nazaj v mladostniška leta. Pa to ne velja samo za punce! Dejansko sam več ne vem kam gre ta svet. Pravijo, da na mladih svet stoji. Menim, da mladim dol visi, da na njih svet stoji! Glavno da njim stoji! Dejansko, ko slišim o tem in onem, kaj vse se dela, se sam počutim starega. Zelo starega. Pa se pogovarjam v službi s sodelavkami, še enkrat starejšimi kot jaz, pa pravijo kako mlad sem. Ne počutim se niti malo mladega. Ko vidim na cesti skupinice mladičev, prerivajoč, poljubljajoč in še kaj drugega, se počutim starejšega še najmanj deset let več! In, ko jih tako gledam se vprašam. Bodo sploh kdaj vedeli kaj je zares ljubezen? To je mladina filmov, kina in TV ekrana. Tam pa učijo same ideale. Najhuje je ko mladec ugotovi, da le ni vse tako idealno. Na ekranu ni kreganja, vsaj ne pravega! In ko bo tak mladec postavljen pred preizkušnjo, mu bo edina rešitev ločitev. In kje je tu ljubezen? 

Pa poglejmo kaj pravi SSKJ za besedico ljubezen: močno čustvo naklonjenosti do osebe drugega spola. Tako, sicer malo neprimerna razlaga, saj poznamo tudi istospolne itd., ampak pustimo to. 

Naklonjenost. Nekomu biti naklonjen. Močno. Živeti zanj, živeti zanjo. Živeti skupaj. Biti zaljubljen, biti ljubljen. Ljubiti se. To so radosti ljubezni. To je tisto, ko zagledaš to osebo in dobiš metuljčke v trebuhu. Ljubiš. Treseš se. Sanjariš. Ljubiš. Pogrešaš, ko je ni poleg. Upaš. Ljubiš. 

Skratka živiš sanje in sanjaš ljubezen. Hkrati pa se bojiš, da ne mine, da te ne zapusti ljubezen. 

Ali sem kdaj zares ljubil? Sem. A sem bil izdan. Ljubezen me je izdala, pahnila v temno brezno propada. Tudi tega je zmožna ljubezen. A sem se pobral. Rešil. Bil je potreben čas. 

Ali bom še kdaj ljubil? Bom. Kmalu? Upam, da. 

Te dni je završalo med prijatelji, da nisem več osamljen, da je prišla. Prišla in me prevzela. Da, prišla je. Vendar se ne upam popolnoma odpreti. Ne takoj. Nočem postati takoj ranljiv. Previdnost ni nikoli odveč in takojšnja zagretost, me je že prevečkrat preveliko stala. 

Sedaj, z več izkušnjami, vstopam v novo vezo. 

Ali bo to le kratkotrajno, moderno sranje? Ne. Je pa res, da to ni odvisno le od mene. Sam se bom prepustil toku in užival sleherne minute. 

Pa vi? Ali ljubite? Kako ljubite?

Pa lep pozdrav

Brez naslova

Popizdu bom! Kaj sm naredu na tem pofukanem svetu da si zaslužim tako sranje! Zakaj kurca moram ravno jaz doživljat najhujše pofukane more v tem pofukanem življenju! Koji kurac si to zaslužim! 

Na pofukane živce mi gre, ko mi mati teži s tem,kaj sem pofukano tečen in trmast! Na živce mi gre, ko sestra odpira vrata, medtem ko bi rad imel v svoji sobi pofukano temo! Prekolnem vsakega, ki skuša navezati pogovor z mano! Zakaj me nihče ne razume! Prosim pofukano preveč?! Jebemti in pofukano življenje! Zakaj mi mora pofukana usoda, če sploh obstaja zagreniti vsako pofukano veselo pričakovanje! Sovražim pofukan sneg! Sovražim pofukano usodo! Sovražim pofukan svet! Zakaj sploh še živim?! Zato, da imam stalno pofukano grenkobo v ustih?! Da se mi vsaka stvar izjalovi?! Zakaj me pofukani tastari ne pustijo pri miru, če to želim?! Ne, treba je tečnarit, drezat, drkat u glavo in še enkrat biti tečen! Koji kurac je z vsemi! Kaj moram res biti pofukan klovn vsak dan?! Kaj moram res biti stalno nasmejan, pa čeprav bi se najraje pofukano zjokal v naročju, koga ki ga imam rad?! Zakaj se to dogaja meni?! Jebena pofukana usoda, mi mora stalno greniti življenje! Prosim res tako veliko?! Ko končno vidim svetlo luč v pofukanem temnem predoru, ko sem že skoraj zunaj, me pahne nazaj! V pofukano brezno! Zakaj?! Zakaj?!! Sem tako ničvredna oseba?! Kaj kurca mi je treba tega! Vrh glave imam vsega! Vrh glave imam sebe! Trudim se! Matram se! Delam po pravilih! Skušam ugoditi! A to ni dovolj! Pa kaj naj dušo spustim?! Jebemti usoda! Pofukana usoda! Dost te mam! Kaj bi rada od mene! Naj si iztrgam pofukano srce?! Fuknem čez okno?! Jebemti usoda! Daj mi že enkrat mir! Zakaj ne moram normalno živet! Zakaj je treba jebat mene! Pofukano življenje! Zakaj moram trpeti?! Zakaj me ne pustiš ljubiti?!