Have you ever really loved a woman?

Smešno je, da sem ta blog pričel pisati že nekajkrat, a vedno se mi je ustavilo in sem vse skupaj zavrgel. Kot, da bi našel v glavi praznino, črno luknjo in vse kar sem lahko še storil je bil klik zgornjega desnega križca. Dejansko nisem točno vedel o čem naj vam pišem. Ali je bilo toliko stvari, da nisem vedel kje naj začnem, ali pa ni bilo nobene. Dejstvo je, da sem pri zadnjem zapisu v blog sprostil vse misli in vse (skoraj vse), kar mi je ležalo na plečih.  Moram reči, da se počutje izboljša, po takšnem izpovednem navalu besed, da ne govorim kakšna zaskrbljena sporočila sem dobival s strani prijatejev. Zahvaljujem se vsem vam za skrb, kot vidite sem še vedno živ. Potreboval sem le mir, mir pred vsem. Sicer se mi zdi, da ga je bilo še premalo pa vendar sem zadovoljen z rezultatom počutja. 

Have you ever really loved a woman? Naslov pesmi Bryana Adamsa. Vsekakor ena izmed najlepših pesmi, kar jih lahko slišiš z današnjo tehnologijo. Hkrati pa vprašanje za moške, lahko tudi obratno: Ali ste kdaj zares ljubili? 

Kaj sploh za vas pomeni zares ljubiti? Ali je ljubezen, da se s partnerjem skregata za vsako malenkost? Ali je ljubezen, da se s partnerjem vsepovsod mečkate, stiskate, objemate, poljubljate...? Kaj sploh je ljubezen? Današnje čase je super popularno, da imaš koga za en dan, oziroma za samo tisto zabavo na kateri prisostvuješ. Čemu to? A se tako išče partnerja? Sam tega nisem nikoli razumel. Ali je potem najboljše, da greš od enega do drugega, strastno poljubiš in vidiš če preskoči kakšna iskrica pri vsem tem alkoholu? Mogoče pa je to le v modi. Tako kot biti emo. Pač eni se režejo, eni pa poljubljajo vsevprek. Od ene skrajnosti, pa do druge. Pa so se profesorji in učitelji pritoževali nad nami, kako razposajena mladina smo bili. Bognedaj, da se je koga zalotilo med kajenjem! Sedaj te pa lahko že 12-letna deklica uči o kajenju, pitju, seksu in ljubezni. Kot, da je pojedla v eni tabletki nekaj let izkušenj in znanja! 

Potem pa napočijo leta. Starejša, se umiri. Sedaj bo pričela z resnim iskanjem. Našla si bo fanta, našla si bo ljubezen. Pravo ljubezen. Pri 18-ih ali 20-ih, polna izkušenj že od malih nog, vsevedna, preizkušena se napoti v vode resnega razmerja. In potem, ko je že nekaj let poročena ženska jo prične divjina klicati nazaj. In potem so ločitve in potem komplikacije in potem otroci in potem ljubimci. Naveličana enega in istega obraza gre nazaj v mladostniška leta. Pa to ne velja samo za punce! Dejansko sam več ne vem kam gre ta svet. Pravijo, da na mladih svet stoji. Menim, da mladim dol visi, da na njih svet stoji! Glavno da njim stoji! Dejansko, ko slišim o tem in onem, kaj vse se dela, se sam počutim starega. Zelo starega. Pa se pogovarjam v službi s sodelavkami, še enkrat starejšimi kot jaz, pa pravijo kako mlad sem. Ne počutim se niti malo mladega. Ko vidim na cesti skupinice mladičev, prerivajoč, poljubljajoč in še kaj drugega, se počutim starejšega še najmanj deset let več! In, ko jih tako gledam se vprašam. Bodo sploh kdaj vedeli kaj je zares ljubezen? To je mladina filmov, kina in TV ekrana. Tam pa učijo same ideale. Najhuje je ko mladec ugotovi, da le ni vse tako idealno. Na ekranu ni kreganja, vsaj ne pravega! In ko bo tak mladec postavljen pred preizkušnjo, mu bo edina rešitev ločitev. In kje je tu ljubezen? 

Pa poglejmo kaj pravi SSKJ za besedico ljubezen: močno čustvo naklonjenosti do osebe drugega spola. Tako, sicer malo neprimerna razlaga, saj poznamo tudi istospolne itd., ampak pustimo to. 

Naklonjenost. Nekomu biti naklonjen. Močno. Živeti zanj, živeti zanjo. Živeti skupaj. Biti zaljubljen, biti ljubljen. Ljubiti se. To so radosti ljubezni. To je tisto, ko zagledaš to osebo in dobiš metuljčke v trebuhu. Ljubiš. Treseš se. Sanjariš. Ljubiš. Pogrešaš, ko je ni poleg. Upaš. Ljubiš. 

Skratka živiš sanje in sanjaš ljubezen. Hkrati pa se bojiš, da ne mine, da te ne zapusti ljubezen. 

Ali sem kdaj zares ljubil? Sem. A sem bil izdan. Ljubezen me je izdala, pahnila v temno brezno propada. Tudi tega je zmožna ljubezen. A sem se pobral. Rešil. Bil je potreben čas. 

Ali bom še kdaj ljubil? Bom. Kmalu? Upam, da. 

Te dni je završalo med prijatelji, da nisem več osamljen, da je prišla. Prišla in me prevzela. Da, prišla je. Vendar se ne upam popolnoma odpreti. Ne takoj. Nočem postati takoj ranljiv. Previdnost ni nikoli odveč in takojšnja zagretost, me je že prevečkrat preveliko stala. 

Sedaj, z več izkušnjami, vstopam v novo vezo. 

Ali bo to le kratkotrajno, moderno sranje? Ne. Je pa res, da to ni odvisno le od mene. Sam se bom prepustil toku in užival sleherne minute. 

Pa vi? Ali ljubite? Kako ljubite?

Pa lep pozdrav