Zgodbica - IV. del

"Matic?"

Zganil se je. Kaj je zaspal? Sanjal? Očitno. Ko je počasi odprl oči je videl temne Monikine oči, ki so ga opazovale. 

"Jutro."

"Jaz sem bil že buden.."

"Ni videti, izgledaš, kot pravkar prebujen"

Nasmehnila se je in ga poljubila. Skoraj nagonsko se ji je mislil odmakniti, vendar je hitro obstal. Vstala se je iz postelje, da je videl njeno lepo, golo telo. 

"Od kdaj pa spiš naga?"

Monika se je zasmejala.

"Tepček, od nekdaj! Saj ti si tudi!"

Matic je roko hitro stegnil proti svoji moškosti da preveri. Res je začudeno potrdil Monikine besede.

"Kako.. Včeraj se nisem nič slekel."

"Ko si zaspal sem te jaz."

"Kaj? A ti mene zlorabljaš, ko spim?!"

"Kaj misliš, da bom čakala na sveti Nikoli, da mi boš ti ponudil?"

Maticu je postalo jasno. 

Ni je maral, ni želel biti z njo. Zagnusila se mu je. Vendar ona je vztrajala. 

Po tisti hudi noči je Maticu postalo spet vseeno, za celotno življenje. Njegovi upi, njegove sanje, njegovi načrti, vse je odvrgel. Zbudil se je rdečih, pekočih oči. 

"Očitno sem le nekaj spal, ob taki bedi..." si je mislil. Nikogar ni bilo doma. Vzel si je čas za jutranjo pripravo. Po stanovanju se je sprehajal kot mumija, popolnoma brez življenja. V tišini je dan nadaljeval pred televizorjem. Sredi dneva pa se je oglasil telefon. Ošinil ga je, ter opazil da je klicatelj Moja draga. Stišal ga je, ter pustil ležati na mizi nepotešenega pogovorov. Dan je mineval, on pa ni počel praktično nič. Skrival se je v stanovanju, kot v posteljici, ki ga varuje pred krutim svetom. 

"Doma se mi vsaj ne more ničesar hudega zgoditi.."

Še vedno se mu je vsake toliko v glavi odvrtel prizor Monike ter Davida. 

"Jebemti! Zakaj se je moralo to zgoditi ravno meni! Kako je sploh mogoče?!"

"Prekleta hinavka! Kako me je imela rada! Kako ni mogla brez mene! Pfuj! Lažnivka!"

"Nikoli! Nikoooooli več nočem niti slišati o njih!"

Spet ga je pograbila jeza. Po sobi je letelo vse kar je bilo na mizi. Mimogrede je zazvonil telefon, da je prejel sporočilo. Pograbil ga je, vanj zakričal, ter ga vrgel v steno. Prižgal je svoj prenosni računalnik, ter pričel brisati vse kar je bilo njenega. Ko je brskal je opazil koliko slik ima.

"Povsod se mi je zasrala! Prasica!" 

Nekaj minut kasneje je računalnik že brisal, kar vse datoteke iz trdega diska.

"Naj izgine! Naj trpi!"

Na polici je imel njene slike, ki so romale zmečkane in razbite v smeti. Prav tako v denarnici in torbi. Njena darila, pisma in ostala "šara", pa je romala vsaka na svojevrstno uničenje. Kmalu je soba postala pusta, brez nasmejanih obrazov Monike, ter njega. 

Sestavil je nazaj mobitel, pobrisal kar je bilo njenega na njem, edino njeno ime v imeniku je spremenil "da bo vedel kdo mu gnjavi". 

Ko je končal se je zgrudil v fotelj, ter pogledal po sobi. 

"Zakaj jaz..."

Solzan obraz je zakopal v dlani. 

Monika se je že oblekla in bila pripravljena za nov dan.

"O čem razmišljaš?"

"Eh.. nič. Kako sem sedaj prvič opazil da sem nag?"

"Danes ponoči se mi te ni dalo nazaj oblečt. Tako in tako je dobro da veš, kako trdno sploh spiš."

"Očitno zelo trdno."

"Me čudi da toliko časa nisi izvedel."

Tako so minevali dnevi. Ni minil dan brez da bi dobil sms od Monike. Nenehno mu je gnjavila. Vztrajala ter pisala sporočila z opravičili ter izpovedmi. Minil je teden, minila sta dva, o Maticu pa ne duha ne sluha. Zapiral se je vase, zapiral se je pred drugimi. Lepega dne, ko mu je telefon spet zvonil, se je odločil, da se bo oglasil.

"Kaj ti res ne veš kaj pomeni, da nočem ničesar več od tebe?! Niti klica?!"

"Matic! Poslušaj me!..."

"Dva tedna klicariš za brez veze in ti še ni prišlo v glavo, da te NOČEM poslušat! Daj mi že enkrat mir, baba zmešana!"

"Matic! Prosim! Res te prosim! Poslušaj me!.."

"Trenutno nisem pri volji!"

"Kdaj pa boš?"

"Ko boš šla v pekel!"

"Matic..."

Odložil je. Monika je želela nadaljevati, vendar je njen telefon le brezupno piskal. Vsa v solzah se je zakopala nazaj v posteljo. Že dva tedna ga skuša poklicati, ga slišati, se mu opravičiti, a neuspešno. Hlipala je, ob misli, da ga je le dobila, da se ji je le oglasil. Še zadnjič si je obrisala obraz v že tako mokro blazino. 

"Ne bom odnehala! Nazaj ga moram dobiti!"

"Prekleta naj bom jaz. Zakaj sem si morala to nakopati..."

"Moj bo, pa če si srce izrežem!"

Odšla je v kopalnico si umiti obraz. Tudi ona je imela popolnoma razmetano sobo, polno njegovih slik. Med njimi pa se je svetlikal kuhinjski nož.

Zgodbica - III. del

Zbudil se je v sončno jutro. V njuni sobici je vel prijeten hladen vetrič, ki je igrivo premikal zavese sem in tja. Počasi je odprl oči. Sončni žarek ga je prebudil. Osvetljeval je oba. Monika je mirno dihala na njegovih prsih, kot da bi poslušala njegovo srce. 

Spomnil se je prejšnjega večera. Ponovno se je zavedel, kaj se ga loteva. Da bi ji oprostil? Ne... Ne zmore... Ali..pač? Tako lepo sta se imela. 

Po tistem koncertu se je le še stopnjevalo. Videla sta se vsak dan. Sprehajališče je postalo njun drugi dom, reka pa njuna priča. Popoldneve in večere sta preživela objeta drug z drugim, poslušajoč ptičje petje in šumenje trave ob poletnem vetriču. 

Bila je njuno drugo mesečno praznovanje dneva, ko sta prišla skupaj. Bilo je krasno. Preden sta se videla je Matic odhitel v cvetličarno po šopek rož. Vrtnice. Oboževala jih je. Njihova nežna krvavo rdeča barva je pustila v njej vedno velik pečat, ko sta se sprehajala mimo cvetličarn ali osrečenih ljudi, ki so imeli te prelepe rože na vrtu. Matic je to dobro vedel. Iskrile so se mu oči, ko mu je prodajalka lepo urejala šopek. Kot majhen otrok, vesel nove ogromne igrače je previdno prijel šopek rož. Ko je opravil, se je odpravil na dogovorjeno mesto. Kot ponavadi je Monika rahlo zamudila. Ves živčen je za hrbtom skrival vrtnice. Pozdravila sta se z dolgim, močnim poljubom. 

"Kaj skrivaš?" je smejoče vprašala Monika.

Brez besed ji je z nasmehom pokazal šopek. Moniki so se zaiskrile oči. Prijela je šopek, poduhala vrtnice, nato pa močno objela Matica.

"Najboljši si!"

"Rad te imam."

"Jaz tudi tebe!"

Uspelo mu je! Načrti so se uresničili. Vse je potekalo gladko. Preživela sta nekaj časa tam kot ponavadi, nato odšla v kino, kot se za tako lepo ljubezensko obarvan dan spodobi, je bil film ravno takšnega žanra. Zadovoljna sta se odpravila še na večerjo. Privoščila sta si malo bolje, kot le pico, tako da sta v tem še toliko bolj uživala. Matic se ni imel lepše v življenju še nikoli. 

Monika se mu je v naročju premaknila. Dvignil je glavo, da bi prisluhnil, ali se prebuja. Z rahlim odporom se je je dotaknil in jo pobožal po golih ramenih. Občutil je, da ima rosne oči. Jezen je bil sam nase. Kako se mu je lahko to zgodilo. Pa ravno na tako lep dan! Zakaj?! Zakaj je moral to doživeti ravno on! Z glavo je v jezi butnil nazaj na blazino.

Po večerji ponavadi prija malo poleževanja, vendar sta se odločila, da bosta ta dan proslavila maksimalno. Odločitev je padla in odkorala sta v diskoteko. 

Zunaj diskoteke se je slišalo močno bobnenje skozi močne stene. Vhodna vrata so vabila. Varnostnika pri vhodu sta dala vedeti, da z njima ni šale. Če smo pokukali v notranjost, se ni videlo ničesar. Le stopnice, ki so vodile nekam dol, kot da bi človek šel k hudiču. Iz tam dol je vel močan vonj pomešan z vsemogočim. Po stenah stopnišča je tu pa tam posvetila ena izmed nešteto luči izpod stropa diskoteke. Dlje ko smo šli po stopnicah, bolj glasna je bila glasba. Pokukali smo izza vogala. Ogromna množica ljudi se je gnetla na plesišču, vsi so se gibali v podobnih ritmih močne glasbe. In sredi vse te množice smo zagledali naš par. Oba sta bila prepotena , vendar ju to ni oviralo pri plesanju. Trdno stisnjena, sta plesala, gledajoč drug drugega. Nista se zmenila za množico ljudi, ki so pritiskale na njiju. Nista se zmenila za nas, ki smo ju opazovali. Nista se zmenila za Matičevega prijatelja, ki se jima je težko a vztrajno približeval, da ju pozdravi. 

"Matiiiiiic!! Matiiiiiiiiic! Eeeej! Matiiiiiic!"

"Oooo poglej, poglej, kaj pa ti tukaj!"

"Uf, kaj le! To je moj dom za čez vikend! Kaj je pa vaju dva prineslo sem?"

"Ah, zaluštalo se nama je po plesanju!"

"Super! Ej, daj se dobimo zunaj, grem samo do svoje družbe, da jim nesem tele vodke!"

"V redu"

Z Moniko sta se spogledala. Vprašujoče jo je pogledal, da bi videl ali je naredil dobro, ali bi raje da bi bila sama zase. Stisnila se je ob njega. Vedel je kaj to pomeni. Povlekel jo je in odšla sta ven, kjer se je dalo normalno pogovarjati. 

"Saj ne bo dolgo z nama."

"Matic ne skrbi, saj je v redu."

"Ne govori, vem kaj si misliš. Ga bom odslovil."

V tem trenutku je prišel David ves nasmejan. 

"Kaj je vidva golobčka, še kaj skupaj?"

"Hja no, kakor vidiš, še vedno, ja."

"Bosta kaj pila?"

"Ah ne, ni potrebno. U bistvu sva se mislila počasi odpravljati.."

"Daj no daj! Ura je komaj dve zjutraj! Kam gremo?"

"Ne, resno. Utrujena sva že. Cel dan sva že v mestu in naokoli."

"No, bota nekaj spila in bo bilo bolje!"

"David, hvala, res, vendar..."

"Daj Matic ne serji ga! Gremo samo na eno pijačo!"

Monika je ostala tiho. Malo je pomislil.

"Velja. Ko se že toliko časa ravno nisva videla."

"Super!"

Odšli so v bližnjo gostilno. Sedenje na terasi je bilo super.

"Natakar! Tri džus-vodke!"

"Ne David! Ne bova midva tega pila!"

"Ah, daj no daj! Zaradi ene ne bo nič narobe!"

Matic ni imel moči. David je že izgledal rahlo opit, zatu mu je bilo oporekati še težje. Končana je bila prva runda. Na Matičevo žalost, tako še druga in tretja. Družbica treh se je počasi razvnela. Vsi trije, seveda tudi Monika, so postali bolj glasni. Prijelo se jih je dobro. Moniki še posebej. Matica je strastno poljubljala, ga lizala kar tam sredi ostalih ljudi v gostilnici. Matic pa jo je odrival, saj sta bila med ljudmi. 

"Bova kasneje, ljubica." ji je govoril. Ona se ni vdala. Hotela je svoje dobiti kar tam. Nato se je naveličala, ter odšla na stranišče, da se uredi. 

David je nato se mu tudi izmuznil, rekoč, da gre pogledati kako se drži njegova družba v diskoteki, ter da bo kmalu nazaj. 

Tako je Matic ostal sam za mizo. Po nekaj minutah ko Monike še kar ni bilo, se je odločil, da odide še sam na stranišče in sproti še preveri, kaj počne Monika toliko časa. Odšel je mimo ženskega stranišča. Skozi priprta vrata je na hitro opazil par, ki se je strastno poljubljal kar sredi stranišča. Lasje ženske so mu bili nekam znani. Zastalo mu je srce. Ustavil se je kot, da bi ga nekdo zamrznil. Ne more biti ona...nemogoče. Počasi je šel nazaj, prepričajoč samega sebe, da je videl narobe. Rahlo je odprl vrata. Videl je svetlolasca, ki je strastno poljubljal žensko, z eno roko pa ji stikal pod njenimi hlačkami. Ko jo je pričel lizati po vratu je opazil njen obraz.

"Monika! Kaj počneš?!!"

Odvrihral je do Davida, ga odtrgal iz nje, ter ga močno boksnil v obraz. Pokazala se je kri. 

"Ti prasec! Kaj se greš! Kako moreš!"

"Daj stari, umiri se! Itak ne bi bila dolgo skupaj!"
"Ti bom jaz dal dolgo skupaj! Ti pa veš!"

David je prejel še en udarec v mednožje in padel po tleh. 

"Kako moreš!"

"Matic! Nehaj prosim!"

"Tiho bodi, prasica! Enako si kriva kot on!"

"Na pomoč!!"

Monikino vpitje je preglasilo kletvice, izgovorjene iz Matičevih ust, med udrihanjem njegovega nekdanjega najboljšega prijatelja. Prihiteli so gostilničarji, ki so hitro naredili red na stranišču. Matic je bil ves zaripel v obraz. 

"Da vaju ne vidim več v svojem življenju! Nikoli! Prasca!"

Odvihral je ven iz gostilne, proti domu. Monika je odhitela za njim. 

"Matic!" 

"Izgini mi izpred oči! Izgini mi iz življenja! Izgini domov!"

Odhitel je proti domu, Monika pa je v joku padla na kolena. Tako hitro ni še nikoli šel domov. Sproti si je od žalosti in jeze brisal solze. Ni vedel o čem naj razmišlja, ni vedel kaj naj si misli. Vse kar je imel v mislih je bil prizor Monike in Davida. Potolkel se je po glavi, kot da bi želel izbiti prizor iz glave. Ni šlo. Doma se je slekel in vrgel na posteljo. Moker obraz je zakopal v blazino. Slišalo se je kako je vpil, slišali so se kriki bolečin, bolečin globoko v srcu. Pričela se je njegova nočna mora.

Zgodbica - II. del - Spomini

Minevali so dnevi, minevali so tedni. Življenje je teklo naprej, a on je hotel nazaj. Nazaj v čas, ko se je še imel lepo, ko še ni vedel kaj ga čaka, ko je še ljubil in bil ljubljen. Vse bolj je pogrešal te dni. Ko Monika še ni naredila tistega, kar je. 

Te dni je šlo njegovi družini na bolje. Kot da je prišla pomlad v njihov dom. Vse se je počasi a vztrajno razcvetelo. Tako so pred nekaj dnevi imeli doma prijetno, nedeljsko, družinsko kosilo. Vsi so bili zbrani. Oče, mati, sestra, sestrin fant, on in Monika. 

Kosilo se je začelo že zgodaj. Bilo je čutiti prijetno razpoloženje prisotnih. Le Matic je imel kisel nasmeh. Bilo je opaziti že na daleč, da ni popolnoma pri stvari. Pogovori so se začeli o tem, kako je bilo ko sta bila Matic in Andreja še majhna. Skupaj sta se igrala, se tudi pestovala, skratka, bila so to tista brezskrbna otroška leta, ko imaš poleg sebe le sestro in kup igrač. "Matic. Ali se spomniš, ko si, star nekaj let, star zaprl Andrejo na balkon?" je pričela mama.  

"Ne, ne popolnoma..." 

"Ah škoda, pa take probleme smo imeli, ker sta bila sama doma in se nisi pustil prepričati po telefonu, tako da je moral sosed rešiti Andrejo skozi balkon!" 

Vsi so se zasmejali. Očitno so bila to res zanimiva leta. 

Pogovori so se nadaljevali. Ker so imeli bolj pozno kosilo, se je kmalu zunaj tudi stemnilo. 

"Mami, samo malo grem na zrak.."

"V redu, vendar glej, da te Andreja ne zapre na balkon!"

Ko je odhajal, je za sabo poslušal krohotanje. 

Zunaj je bila noč lepa, kristalno čista, polna bledih, brljavih lučk na nebu. Misli so mu počasi odplavale nazaj, v preteklost, ko se je njegovo pravo življenje začelo. Bila sta to tista dva meseca, ko je bil skupaj z Moniko, preden mu je storila najhuje. 

"Ne! Ne bom sedaj o tem razmišljal! Nočem!"

Očitno je bilo nekaj v tem dnevu, da je vse sililo v preteklost. Misli so nenadzorovano odplavale nazaj, na veliki dan, ko sta se z Moniko prvič dobila. Bila sta dogovorjena. Sam se sicer sprva ni upal, vendar nekaj je bilo na njej, da ga je zvabilo. Že dve ure prej se je pripravljal, šel pod tuš, se uredil, nato pa čakal pravo uro. Bil je njegov prvi pravi zmenek. Ura je bila šest popoldan. Dobila sta se pri znanem nakupovalnem centru, podala si roke, oba upajoč, da bo iz tega stiska roke nastalo še kaj več. Odšla sta na pijačo. Bil je ves nervozen, razmišljal je o čem naj govori, kaj naj ji pove, vendar besede so kar letele. Pogovarjala sta se in pogovarjala. Mineval je čas. Počasi je prišel večer in z večerom tudi sprememba lokacije. Sprehod čez znano sprehajališče je bil sproščujoč. V bližini se je pričenjal nekakšen koncert in od nekje so vinjeno vesele pritekle prijateljice Monike. Sledilo je predstavljanje, nato pa vabljenje obeh na koncert. Matic se je vdal in pridružila sta se jim. Spet so minevale ure, ko so peli, plesali in se zabavali. Matic in Monika sta se vse bolj zbliževala. Napočil je konec koncerta in tako tudi poslavljanje. Monika naj bi odšla s prijateljicami domov, on pa v drugo smer. Objela sta se. Nato je napočilo. Dolg poljub. Veselo množico okoli njiju nista slišala, prijateljic, ki so se hudomušno nasmihale nista videla. Odletela sta nekam v višave, daleč stran od vsega. Vse kar je bilo v njunih glavah je bil poljub. 

Naslednji trenutek, ko se je zavedel, je že bil na poti domov. Gledal je v zvezde, prav tako, kot jih gleda sedaj na balkonu.

"Matic.."

"Ja?"

"Prideš notri? Končali smo."

"Bom prišel, ja."

Za sabo je slišal lahke Monikine korake, ki so se mu približevali. Tople roke so ga objele okoli pasu. S tihim glasom je nadaljevala: "O čem razmišljaš?"

"Ah, nič. Je že mimo.."

Obrnila ga je.

"Daj no. Povej. Rosne oči imaš."

Obrnil se je nazaj, ter si obrisal obraz. Šele sedaj je opazil, da je potočil solze.

"Si razmišljal o naju?"

"Ja."

"Kateri del?"

"Lepši."

"Kateri je to?"

"Dobro veš..."

"Pa veš, da lahko ta del ponoviva?"

"Ne."

"Zakaj si tako trmast.." je še vedno nadaljevala s tihim tonom.

"Ah... Ne vem. Ne morem pozabiti slabega dela.."

"Rada te imam, veš?"

"Vem."

Prvič, po dolgem času je začutil nekakšno toplino, ki ga je oblila po telesu. Ali to pomeni da ji bo oprostil? Bosta skušala spet zaživeti na novo? Obrnil se je k njej in odšla sta notri. 

Bila je trdna noč. Bilo je vse tiho, vse mirno, le zvezde so v vsem svojem siju svetile v njegovo sobo, kjer je, trdno objet, spal z Moniko.