Zgodbica - II. del - Spomini

Minevali so dnevi, minevali so tedni. Življenje je teklo naprej, a on je hotel nazaj. Nazaj v čas, ko se je še imel lepo, ko še ni vedel kaj ga čaka, ko je še ljubil in bil ljubljen. Vse bolj je pogrešal te dni. Ko Monika še ni naredila tistega, kar je. 

Te dni je šlo njegovi družini na bolje. Kot da je prišla pomlad v njihov dom. Vse se je počasi a vztrajno razcvetelo. Tako so pred nekaj dnevi imeli doma prijetno, nedeljsko, družinsko kosilo. Vsi so bili zbrani. Oče, mati, sestra, sestrin fant, on in Monika. 

Kosilo se je začelo že zgodaj. Bilo je čutiti prijetno razpoloženje prisotnih. Le Matic je imel kisel nasmeh. Bilo je opaziti že na daleč, da ni popolnoma pri stvari. Pogovori so se začeli o tem, kako je bilo ko sta bila Matic in Andreja še majhna. Skupaj sta se igrala, se tudi pestovala, skratka, bila so to tista brezskrbna otroška leta, ko imaš poleg sebe le sestro in kup igrač. "Matic. Ali se spomniš, ko si, star nekaj let, star zaprl Andrejo na balkon?" je pričela mama.  

"Ne, ne popolnoma..." 

"Ah škoda, pa take probleme smo imeli, ker sta bila sama doma in se nisi pustil prepričati po telefonu, tako da je moral sosed rešiti Andrejo skozi balkon!" 

Vsi so se zasmejali. Očitno so bila to res zanimiva leta. 

Pogovori so se nadaljevali. Ker so imeli bolj pozno kosilo, se je kmalu zunaj tudi stemnilo. 

"Mami, samo malo grem na zrak.."

"V redu, vendar glej, da te Andreja ne zapre na balkon!"

Ko je odhajal, je za sabo poslušal krohotanje. 

Zunaj je bila noč lepa, kristalno čista, polna bledih, brljavih lučk na nebu. Misli so mu počasi odplavale nazaj, v preteklost, ko se je njegovo pravo življenje začelo. Bila sta to tista dva meseca, ko je bil skupaj z Moniko, preden mu je storila najhuje. 

"Ne! Ne bom sedaj o tem razmišljal! Nočem!"

Očitno je bilo nekaj v tem dnevu, da je vse sililo v preteklost. Misli so nenadzorovano odplavale nazaj, na veliki dan, ko sta se z Moniko prvič dobila. Bila sta dogovorjena. Sam se sicer sprva ni upal, vendar nekaj je bilo na njej, da ga je zvabilo. Že dve ure prej se je pripravljal, šel pod tuš, se uredil, nato pa čakal pravo uro. Bil je njegov prvi pravi zmenek. Ura je bila šest popoldan. Dobila sta se pri znanem nakupovalnem centru, podala si roke, oba upajoč, da bo iz tega stiska roke nastalo še kaj več. Odšla sta na pijačo. Bil je ves nervozen, razmišljal je o čem naj govori, kaj naj ji pove, vendar besede so kar letele. Pogovarjala sta se in pogovarjala. Mineval je čas. Počasi je prišel večer in z večerom tudi sprememba lokacije. Sprehod čez znano sprehajališče je bil sproščujoč. V bližini se je pričenjal nekakšen koncert in od nekje so vinjeno vesele pritekle prijateljice Monike. Sledilo je predstavljanje, nato pa vabljenje obeh na koncert. Matic se je vdal in pridružila sta se jim. Spet so minevale ure, ko so peli, plesali in se zabavali. Matic in Monika sta se vse bolj zbliževala. Napočil je konec koncerta in tako tudi poslavljanje. Monika naj bi odšla s prijateljicami domov, on pa v drugo smer. Objela sta se. Nato je napočilo. Dolg poljub. Veselo množico okoli njiju nista slišala, prijateljic, ki so se hudomušno nasmihale nista videla. Odletela sta nekam v višave, daleč stran od vsega. Vse kar je bilo v njunih glavah je bil poljub. 

Naslednji trenutek, ko se je zavedel, je že bil na poti domov. Gledal je v zvezde, prav tako, kot jih gleda sedaj na balkonu.

"Matic.."

"Ja?"

"Prideš notri? Končali smo."

"Bom prišel, ja."

Za sabo je slišal lahke Monikine korake, ki so se mu približevali. Tople roke so ga objele okoli pasu. S tihim glasom je nadaljevala: "O čem razmišljaš?"

"Ah, nič. Je že mimo.."

Obrnila ga je.

"Daj no. Povej. Rosne oči imaš."

Obrnil se je nazaj, ter si obrisal obraz. Šele sedaj je opazil, da je potočil solze.

"Si razmišljal o naju?"

"Ja."

"Kateri del?"

"Lepši."

"Kateri je to?"

"Dobro veš..."

"Pa veš, da lahko ta del ponoviva?"

"Ne."

"Zakaj si tako trmast.." je še vedno nadaljevala s tihim tonom.

"Ah... Ne vem. Ne morem pozabiti slabega dela.."

"Rada te imam, veš?"

"Vem."

Prvič, po dolgem času je začutil nekakšno toplino, ki ga je oblila po telesu. Ali to pomeni da ji bo oprostil? Bosta skušala spet zaživeti na novo? Obrnil se je k njej in odšla sta notri. 

Bila je trdna noč. Bilo je vse tiho, vse mirno, le zvezde so v vsem svojem siju svetile v njegovo sobo, kjer je, trdno objet, spal z Moniko.