Približuje se konec Marca, jaz pa pišem komaj drugo objavo v tem mesecu. Tolikokrat sem se že lotil pisanja objave, a nikoli mi je ni uspelo dokončati in objaviti.
Pisal sem o pesmi Living next door to Alice in o tem, kako sem jo, mesec nazaj, slišal v baru, v prijetni družbi boljše polovice. Razglabljal sem, o čem govori pesem. Kako je pevec hrepenel po tem dekletu, a mu nikoli ni uspelo najti poguma, da bi ji povedal svoja čustva.
Zebe me. Povprečen večer, radiatorji topli, toplina v domu. Jaz pa sedim v temi, tresoč od mraza, katerega sploh ni in čakam...
Nadaljujmo razglabljanje o čem sem še pisal. V nekem filmu, dolgo je tega, se mi je v spomin vtisnil citat, v prevodu:"Kaj, če delamo prav, a se nam zgodi slabo". Naslov filma je pozabljen.
Ta citat se mi velikokrat prikrade v misli. Kaj, če človek dela prav, se trudi, vse izvaja, dela kot je treba, a še vedno je na dnu, ni pohval, ni dobrih rezultatov, ni ničesar. V preteklosti sem se velikokrat vprašal, kaj sem delal narobe, kje sem naredil napako, da sem si zaslužil le slabo. Vendar se je končno mi le obrnilo na bolje. Upam da bo vredno mojega trpljenja, da bo vredno neprespanih noči, prejokanih dni, tednov samote in depresije... Morda je bilo vse to le v moji glavi! Vendar težko verjetno. Sam ne upravljam ljudi okoli sebe. V tisti neobjavljeni objavi sem si tudi postavil zanimivo vprašanje: Ali sem preveč odkrit? Ali moja odkritost odbija ljudi? Prijatelji me poznajo kot nekoga, ki mu ni težko povedati v obraz, nekoga, ki je brez dlake na jeziku. Pa je bil to vzrok, da se mi je slabo godilo? Delal sem manjše raziskavice, preizkušal. Nove ljudi, katere sem spoznal sem preizkušal. Kazal sem jim različne osebnosti, vendar ne spet tako zelo različne. Če sem bil vsaj malo skrivnosten in nisem takoj zaupal ter se razgovoril, sem požel kar dobre uspehe. Seveda je bil dober uspeh, da me je ta oseba dejansko pogledala čez nekaj dni. Če pa sem bil nek lahek pobič, ki je hitro zaupal, povedal, kar mu leži na duši, pa sem doživel hladen tuš po tednu ali dveh. Dejansko sem s takimi osebami popolnoma prekinil stike! Pa ne le po svoji volji! Očitno je res nekaj na tem. Je pa res, da se človek nikoli ne preneha učiti, če pa preučuje ljudi, je pa sploh nemogoče, priti zadevi obnašanja ljudi, do konca.
Sledila je objava, tudi neobjavljena, o splošnem jamranju čez celoten svet, ljudi in dejanja, ki so mi takrat pokvarila dan. Naprimer to, da sem nek večer prišel popolnoma moker domov, zaradi avtobusa, luknjaste ceste in ogromne luže. Veliko o tej objavi ni za povedati. Spet je bila v ospredju pesem, tokrat od Lighthouse family - High. Morda jo poznate. Vsekakor priporočam poslušanje sleherni duši.
Nato je prišla zgodbica. Kapnilo mi je v mislih in nastala je praktično iz nič. Deležna je bila nekaj pohval, tako, da sem sklenil, da se nadaljuje. Kdaj bo to, pa je le vprašanje časa.
Dočakal sem...
Sledila je objava z mojo izpovedjo. O tem, kako me je ljubezen omehčala. Vedno sem govoril, da se ne bom vdal, da se ne bom pustil prizadeti, da me ne bo spravila na kolena. Pa me je. Kakor hitro me je dohitela, tako hitro sem bil na tleh, premagan. Sedaj mi gre le še ona po glavi. Ah, ta ljubezen! Omenil sem tudi film Twilight. Vsekakor film za domačo videoteko. Če si ga še kdo ni ogledal, mu priporočam, sam pa se bom lotil še knjige.
In zadnja objava je bila danes, ki se je na meni neljub način pričela, zato sem pričel s pisanjem nove, te, ki jo sedaj berete.
Pa lep pozdrav
Ni komentarjev:
Objavite komentar