Zgodbica - I. del

Stal je. Piš vetra je mršil njegove povprečno dolge rjave lase. Slišal ni ničesar. Ne mestnega hrupa v daljavi, ne ptic pevk, ki so se počasi vračale nazaj z juga, ne temačne, mirne reke, ki je počasi, a vztrajno tekla globoko pod njim. Roke so se mu skrivale v žepih, kot pred nečim hudim. Čeprav je bil dokaj topel, sončen dan, je drgetal in se tresel. Rahlo bled v obraz se je zazrl naokoli. Nikjer ni bilo žive duše. V daljavi se je slišalo hupanje avtomobilov, ljudi, ki so hiteli iz služb domov k družinam, svojim ljubljenim. Njegove rjave oči so se zalesketale. Ljubljeni. Misli so mu odplavale domov. Oče. Mati. Sestra. Hudi časi so in še prihajajo. Mati je izgubila službo, očetova je na kocki. Še najbolje se drži sestra. Živi v svojem svetu, tako kot on, tako kot oče in mati v svojem. Napeto je postajalo. Vsi ti problemi, ves ta problematičen svet. Vplival je na njih. 

Bodo že razumeli, čas bo zacelil vse. Morda jim bo potem bolje. 

Sredi razmišljanja, ga je zmotilo zamolklo hupanje približajočega vlaka. Ni prenehal s hupanjem. "Kaj me res ne more nihče pustiti pri miru?!" je pomislil. Z naveličanim pogledom je pogledal proti vlaku. "Pa kaj trobi, kreten." Za stotinko sekunde je zagledal strojevodjo, ki mu je kazal znano gesto, rekoč da je neumen. Hotel mu je nazaj pokazati sredinca, a vlak je že švignil mimo njega. Močan veter, ki ga je povzročil vlak, ga je prisilil, da je naredil korak. "Nihče me ne razume! To je moja stvar, kaj delam na železniškem mostu!" Ni se pustil motiti, z mislimi je odplaval nazaj. Dobri stari časi, ko je bil igriv in vesel. Ko se je preganjal po ulici, kakor mlade račke v reki pod njim. Ko še ni vedel, kaj je to ljubezen. Ko še ni vedel kaj ga čaka. In sedaj, veliko let kasneje, stoji tu, na mostu. Odrasel, a še vedno z veliko življenja pred njim, v vsej svoji temačnosti, čakajoč trenutek. "Zakaj se mora to dogajati meni. Tudi drugi imajo probleme, pa kako jih rešijo?! Kako se soočijo?! Jaz ne zmorem, ne zmorem več tega!" Od razočaranja je zavzdihnil. "Preveč je vsega, preveč. Nikoli mi ne bo uspelo." Misli so mu že odplavale daleč stran, a mi ostajamo z njim. Tu stoji, sključen, kakor, da na ramenih nosi vse tegobe tega sveta. Glava mu je sklonjena, oči gledajo v prazno. Še nekaj mesecev nazaj, ste ga lahko videli vsega veselega, zadovoljnega. Bil je tak kot vsi ostali. Zabave in rajanje pozno v noč mu ni bilo tuje. Šolo je opustil. Potihoma. Vsake toliko je še šel pogledati, a v glavi že dolgo ni bil več pri stvari. Preprosto ni bilo to zanj. Ni bil zadovoljen s sabo. Pričakovanja so padla v vodo. Skrbi je utapljal v alkoholu in družbi. Na zunaj ni kazal znakov skrbi, ni kazal znakov trpljenja. A v njem je mlelo dan za dnem. Nikakor se ni moral osredotočiti. Postal je tih, zaprt vase.  Doma so slutili, da gre nekaj narobe. Vendar bili so vsak v svojem svetu. Bil je sam. Osamljen. Že dolgo. Želel si je nežne roke. Objemov, v katerih bi se skril pred skrbmi. Poljube, kateri bi pregnali vse slabo od njega. Dolgo je iskal. Dolgo čakal. Brez uspeha. Bil je na robu obupa, razmišljal je o vsemogočem. Zanj prostora ni bilo na svetu. Poskusil je storiti samomor. Na žalost ali srečo je pristal v bolnici, urigirali so še pravi čas in mu sprali, kar je pogoltnil. Dolgo časa ga ni bilo domov. Ko je prišel, ga je oče pričakal s pestjo. Da mu ne pride kaj takega več na pamet. "Kaj pa on ve, kaj se z mano dogaja!" Mama je v joku kričala nanj, kako je mogel kaj takega storiti. Tako je okreval še doma. Naj bi padel z balkona. Kasneje, ko se je spet vrnil med njih, ga niso več poznali. Pil je še več, pričel je celo z drogami. Vseeno mu je bilo za cel svet. Domov se ni več vračal. Ostajal je v študentskem domu. Ni imel denarja. Sposojal si ga je od prijateljev. Jedel ni veliko. Kakšen dan celo nič. 

Nato se mu je izboljšalo. Kar naenkrat. Našel je delo. Dobil je vsaj nekaj denarja, da je preživel skozi dni. Kakor da bi odrezal je prenehal s pitjem in uživanjem drog. Imel je dovolj. Zapiral se je v sobo, prenehal je hoditi na zabave. Zunaj se ga je videlo le še na poti na delo in v trgovino. Šole ni več poznal. Proste ure je preživel pred zaslonom računalnika. Bil je njegovo okno v svet. Virtualni svet. Zanj je bil to resničen svet, kjer mu je šlo dobro. Imel je virtualne prijatelje, virtualne zabave, virtualne ljubezni...

"Matic?!" je zaslišal za seboj. "Matic! Kaj delaš tu?!" 

"Monika! Kako si me našla?" 

"Šla sem k tebi domov, pa te ni bilo, pa sem se sprehodila čez sprehajališče in te opazila tu. Kaj počneš na mostu?! Takoj pojdi stran!" 

"Pusti me pri miru! Rad bi bil sam!" 

"Ne bom te, takoj pojdi sem! Nevarno je! Prosim te, ne stori si hudega!"

"Ničesar si ne bom storil, samo pusti me pri miru! Še misliti ne morem v miru?!"

"Matic, prosim, pridi sem, greva domov. Prosim!"

"Pa kaj ti je! Sem rekel, da si ne bom nič storil! Sicer pa, te nič ne briga!"

"Strašiš me! Pridi k meni!"

Zavzdihnil je in počasi šel proti njej. Močno ga je objela, on pa je naveličano še vedno držal roke v žepih. Odvlekla ga je z mosta. Še zadnjič danes se je uzrl nazaj proti mostu. "Pa saj je samo most..." 

"Prosim, ne počni mi tega! Veš, da te imam rada!" 

"Ah! Seveda...Pa saj nič nisem nameraval, le mir sem želel imeti..."

"Na mostu ja! Drugič si ga najdi drugje!" 

Njune pojave so izginile za ovinkom. Monika je bila njegova punca. Njegova bivša. Spoznal jo je v svojem virtualnem svetu. Prepričala ga je, da sta šla ven na pijačo. Bila mu je všeč. Postal je srečnejši. Čez nekaj časa, je izvedel, da ga je prevarala. Podlegla je drugemu. Njemu pa se je zrušil svet. Vse, kar mu je uspelo zgraditi. Ni je več maral. Ni je več hotel. Vendar ga je hotela nazaj, bilo ji je žal. Bilo mu je vseeno, kaj se dogaja. Zato je še vedno bila proglašena za njegovo punco. Skupaj sta spala, skupaj preživljala dneve. Njegove sanje pa so bile neuresničene. Ni bilo nežnih rok, ni bilo toplega objema. Ni se maral objemati in poljubljati z njo. Pa vendar je vseeno še vztrajala z njim. 

Preden sta prišla domov, je spet pričela z enim in istim, kot vedno. 

"Zakaj me ne maraš?"

"Halo! Ženska! A se ti zavedaš kaj si mi naredila?!"

"Ja pa saj sem se ti opravičila, žal mi je za to..."

"In to misliš, da odtehta vse?!"

"Jah..očitno ne, vendar se ti želim odkupiti."

"Odkupila se mi boš, ko boš izginila iz mojega življenja.."

"Nesramnež! Človek ti želi dobro, žal mu je, ti pa takole!"

"Ničesar tega ne bi bilo potrebnega, če bi ti malo bolje razmišljala z glavo!"

"Pa kaj resnično ne misliš pozabiti?! Kolikokrat se bom še morala opravičiti?!"

"Se sploh ni treba. Storila si mi že dosti gorja."

Pot sta nadaljevala v tišini. 

Se nadaljuje...

PS: Vsakršna podobnost z resničnim življenjem je zgolj naključna. Imena, dejanja in kraji so izmišljeni.