Zgodbica - VI. del

Matic je oboževal vožnjo z avtomobilom. Bil je to zanj prvovrsten užitek. Poslušanje priljubljene pesmi po radiu, spuščene šipe, plapolajoči lasje v vetru in neskončna cesta. 

Tako je užival tudi ta, zgodnji večer, ko se je vračal domov, od možaka, s katerim je imel zanimiv pogovor. Po glavi so mu rojile neštete misli o vsem skupaj. Ali ji naj odpusti? Kaj, če se kasneje spet zalomi? 

Namrščil se je, pogled uprl v ravno cesto predse, kot da jo želi z očmi uničiti in globoko zavzdihnil. Odločil se je.

Minilevali so dnevi, odkar mu je Monika storila najhuje. Matičevi materi se je to zdelo nenavadno. Matic se je zapiral v sobo, v tišini odhajal in prihajal, vedno brez Monike. Včasih sta preživela skupaj sleherno noč. Slutila je, da je nekaj narobe. Zato je sklenila, da ga pri večerji povpraša, kaj se dogaja.

"Kje je pa kaj Monika?"

"Doma."

"Kako to, da nič več ne prihaja k nam?"

"Ker pač ne. Kaj bi morala?"

"Ne, samo vprašam. Čudno se mi zdi, da je nisem videla že dolgo časa."

"..."

"Sta sploh še skupaj?"

"To se te ne tiče."

"Ja pa se me! Ne vem kaj počneš, kod hodiš."

"Zakaj te to kar naenkrat zanima?!"

"Ker pač se mi zdi, da nista več skupaj, kot je pri današnji mladini v navadi, pa da ne bi kam zabredel."

"Sem že zabredel. Globoko. Že z prvim odgovorom na tvoje vprašanje."

Vstal se je od mize, ter odkorakal v sobo. Materi so se zarosile oči. Vedela je, da mu Monika veliko pomeni. In vedela je, da takega ne bi moglo nič drugega narediti, kot Monika sama. Ali pa njen odhod. Upala je le, da ne pade sedaj v kakšno slabo družbo. 

Prispel je domov. Dom se mu je zdel nekam nenavaden, tih. Ravno prav, si je mislil. Počitek vedno dobro dene. Po dolgem času je prižgal računalnik in kmalu po vklopu, ga je že čakalo sporočilo Monike, ki ga je čakala. 

"Kako si preživel dan?"

"V redu."

"Kje si kaj bil?"

"Vsepovsod."

"Ti je prijal mir?"

"Je."

"Kdaj lahko pridem nazaj k tebi?"

"Hm... Greva jutri popoldne na pijačo."

"Jaz bi raje prišla k tebi..."

"Greva najprej na pijačo."

"V redu. Če tako želiš..."

"Želim. Sedaj pa grem spat."

"Tako kmalu?"

"Nimam kaj početi, pa grem."

"Ostani tu z mano..."

"To poneumlja."

"Ti že veš.."

"Lahko noč."

"Rada te imam! Noč."

Pogovor se je hitro končal. Matic je ugasnil računalnik, ter zlezel pod posteljo. Z mislimi je bil v jutrišnem dnevu. Razmišljal je, kako ji naj pove. 

Monika pa je ostala za računalnikom. Z mešanimi občutki je še enkrat prebrala pogovor. Jutri bo znano vse. Vedela je. Poznala ga je toliko, da je videla, da je nekaj razmislil. Jutri bo znano, kaj. 

"Kaj če me bo zapustil?"

Sicer sta bila po Matičevo sicer že narazen, vendar Monika ni želela o tem slišati ničesar. 

"Kaj če bo rekel konec vsemu temu?"

Pogovor ni bi nič kaj spodbuden. 

"Sklenila sem! Moj je in moj bo. Ne bom dopustila, da me zavrže! Ne more me!"

Ko bi le Monika vedela, kako prav ima.

Arhiv

Pozdravljeni po dolgem času! Sicer "pridno" pisarim za vas, vendar ne prosto besedičenje, kot sedaj. 

Kako ste? Upam da super! 

Razlog zakaj vam sedaj pišem je, da sem se odločil prenesti stari blog sem. Nekateri ga poznate iz prejšnje spletne strani. Najdete ga pod starejšimi objavami, enako časovno, kot je bil dejansko napisan, vendar brez komentarjev. Tako, da tisti bralci, ki ste mi pridno komentirali na prejšnjem blogu, se opravičujem. Če želite, lahko ponovite svoje komentarje. 

Da pa se razlikuje od tega bloga, je pa videti po naslovih, ki se začnejo z besedo arhiv. Tako je lažje razlikovati. Kot sem že rekel, bo arhiv postavljen v pravilno časovno obdobje pisanja, kot je bilo napisano, zato boste morali poseči v starejše objave mojega bloga, se pravi pred pozdravom na tem blogu. 

Upam da sem bil dovolj jasen.

Sedaj pa še malo o ostalih stvareh. 

Kako se vam zdi zgodba? Po komentarjih, osebnih ali pa tukaj, vidim, da vam je zgodba všeč. Sem vesel, da je tako, kajti tako lahko pomislim na vas, predem začnem pisati. Seveda sprejemam tudi graje. Vse ne more biti vedno perfektno, enako velja tudi za zgodbo, zato bom vesel tudi predlogov za izboljšanje. 

Veliko jih je že vprašalo, če to res jaz pišem. Zagotovim lahko, da je to direktno iz moje glave in samo iz moje. Veliko bolj pa me skrbi to, kar vsakega avtorja. Rad bi, da se ne kopira mojih del. Pač, je moja stvaritev in spoštujem vas, če ostane uradno moja. Vesel bom, če ljudem podate povezavo do originala, se pravi tega bloga, še enkrat pa prosim, ne kopirati. Sicer, vsi smo "pirati", ne kupujemo knjig, ne kupujemo glasbe, filmov. Tudi sam nisem izjema. Vendar, ko takole človek piše nekaj, za kar mu ni vseeno kje pristane, ugotovi, čemu so vsa ta pravila in zakoni. Sedaj vem, kako se počutijo raznorazni avtorji, ki napišejo nekaj iz duše, potem pa se to pograbi in uporabi za nekaj drugega. Ne gre tukaj za denar, to ne bo knjiga, katero boste mogli kupiti v knjigarni, to ne bo plačljiva internetna vsebina. To je veselje mene in bralcev in želim, da tako tudi ostane. In če bo tako sožitje še naprej, obljubim več zgodbic. Tudi ko se ta konča, so načrti veliki. 

Uživajte še naprej v branju, jaz pa se tudi ne bom branil novih bralcev!

Pa lep pozdrav!

Zgodbica - V. del

"Kaj bova danes počela?"

"Nevem. Kaj če bi šla svoje malo pogledat?"

"Skupaj? Ja lahko.."

"Ne, ne. Sama, če bi šla malo domov. Rad bi bil sam danes."

"Aja.. Zakaj pa?"

"Zato, ker potrebujem mir!"

"V redu.. Kakor želiš.. Rada te imam."

"Vem."

Monika je odšla iz sobe sklonjene glave. Po glavi se ji je rojilo zakaj bi bil rad sam. Kaj bo spet storil? Ne more ga pustiti samega.

"Da ne bi kaj poskušal!"

"Lepo te prosim! Kolikokrat moram reči, da nisem ničesar poskušal!"

"V redu. Rada te imam."

"Si že rekla. Jaz pa tebe."

Moniki je zastal dih. Kaj je ravnokar rekel? Je prav slišala? 

"Kaj si rekel?"

"Nič."

"Rekel si, da ti pa mene."

"Iz navade."

"Seveda.."

"Lepo se imej, čav."

"Čav."

Poljubila ga je na lica ter odšla. Matic si je oddahnil. To je potreboval, da zbistri um. In ravno ko je pričel uživati je prišel glas iz kuhinje: 

"Matic?"

"Jaaa!"

"Kam pa gre Monika?"

"Ven s prijateljicami!"

"Aja, kaj boš pa ti?"

"Ven grem!"

"Z Moniko?"

"Ne! Halo! Kaj bom z babami tam!"

"Dobro, samo vprašam."

Matic je kar škripal z zobmi. Očitno ne bo imel miru doma. Tako se je hitro uredil, vzel ključe, ter se odpeljal v neznano z avtom. Torej, kam? Razmišljal je o primerni mirni lokaciji. Najprej se je zapeljal v priljubljeno gostilno, tam pojedel kosilo, nato pa se odpravil na bližnji hrib, ki se je dvigal nad mestom. Peljal se je med vinogradi in opazoval ljudi, ki so kakor mravlje pridno skrbeli za svoje zaplate zemlje, na kateri so imeli posajeno rujno kapljico. Na vrhu hriba je stal gozdiček in ob gozdičku travnik, kot nalašč za poležavanje, ter ogledovanje celotnega mesta pod hribom. 

"Perfektno!"

Všeč mu je bilo. Zleknil se je v travo ter gledal v jasno nebo. Na nebu sta poplesavala oblačka. Bilo je lepo. Stran od trušča, stran od ljudi, stran od stresa. Videl je mesto, vendar ga je neizmerno veselilo, da ga ni tudi slišal. Večino popoldneva je preživel med poležavanjem in poslušanjem glasbe iz avtomobila. Naenkrat pa ga zmoti glas med dremežom. Presenetilo ga je.

"Dečko!"

"Ja?"

Bil je možakar srednjih let. Brkat, že sivih las.

"Kaj pa počneš na mojem travniku?!"

"Nič, nič, le malo poležavam in uživam!"

"Vso travo mi boš potacal! Avto se ne parkira kar tukaj!"

"Se opravičujem, bom kmalu šel."

"Kar je je, sedaj je že potacana."

"Se opravičujem. "

"Ah, saj bo nazaj zrasla."

"Aha, v redu potem."

Možakar je prisedel. Matica je to zmotilo, zato se je pričel odpravljati.

"Kam odhajaš. Postoj še malo."

"Ah ne. Me bo doma kdo pogrešal..."

"Daj no daj, saj si dovolj star."

Z vzdihom se je nazaj vsedel. 

"In kaj je tebe, mestnega človeka, kakor vidim, pripeljalo sem gor?"

"Ah, potreboval sem malo miru..."

"Ženske?"

"Am.. Hm.. V bistvu ja."

"No naj te ne bo sram. Vsi smo to dali čez."

"Hja no. Najbrž niste imeli "modernih" problemov, kar se žensk tiče."

"Kakšni pa so to problemi?"

"Ko te punca, katero ljubiš najbolj na svetu prevara."

"Uf! A to je moderen problem? Morda je res sedaj bolj pogost, vendar v mojih časih ni to bilo nič manj poznano."

"A tako? Imate izkušnje?"

"Ah dečko! Ko boš mojih let boš tudi ti imel ogromno izkušenj!"

Maticu je postajal pogovor všeč. Morda mu bo pomagal pri odločitvi...

"Torej, povej mi kaj je bilo."

"Bili smo zunaj. Pili. Punca je preveč spila in na wc-ju "zabluzila"."

"Kaj pomeni "zabluzila"?"

"Normalno rečeno prevarala me je z drugim. Videl sem ju ko sta se poljubljala, ter oni prasec ji je stikal po hlačkah."

"A tako. Zanimiv besedni zaklad. Te novodobne besede varanja in vsega me bodo pokopale vidim."

"Se strinjam. Bedarije."

"Čas gre naprej. No pa poglejmo glede tvoje punce. Tako te je torej prevarala. Kaj si storil?"

"Nič, pretepel prasca! In če ga bi sedaj videl bi ga še enkrat! Nato odšel domov."

"Zanimivo. Dobra poteza sicer. V jezi si pokazal koliko ti je pomenila. In potem?"

"Klicarila me je. Dan za dnem sem dobival sporočila. Opravičila in podobna sranja."

"Lepo od nje. Škoda da ni bolj trezno na začetku razmišljala."

"Res je. No, potem pa mi je prekipelo, oziroma sem obupal in sva se dogovorila da se dobiva."

"Lepo od tebe. Govori."

"No da nadaljujem. Dobila sva se, bila je videti čisto shirana, rdečih oči, popolnoma drugačna, kakšrno sem poznal. Malo zaničljivo sem omenil, če jo je tako zelo obdelal, da je takšna, pa mi je uspelo, da sem jo spravil v jok. Nato je sledilo dolgo pomirjanja. Objeti je nisem hotel. Nato je sledilo opravičevanje eno za drugim. Tiho sem jo poslušal kaj ima za povedati. Oči so se ji od solz lesketale. Še tako trdosrčnemu možakarju bi se ledeno srce otoplilo. Vendar nisem hotel storiti ničesar. Pač, bila je pijana, prepičal jo je in se je zgodilo..."

"Čakaj, čakaj! Poglej! Zagovarjaš jo!"

"Ne, ne! Samo... bilo je pač tako..."

"Haha! Te zastopim ja!"

"Torej. Prosila me je na kolenih, jokajoče, naj ji odpustim. Vendar ji nisem mogel. Postalo mi je vseeno. Ali sem sam ali pa ne. Tako se je kar sama odločila, da me ne da iz rok. Da bo vedno ob meni. Bilo mi je vseeno. Nisem se sekiral, ker če bi še enkrat to storila, bi pomoje pobil vse. Začela sva "znova", le da sem jo dojemal, kot prikolico, ki mora stalno biti za menoj. Dobro, sem si mislil, pa naj bo. Tako in tako, bi mi kot samcu bilo dolgčas, sedaj pa imam vsaj nekoga, za spuščati svojo tečnobo. In tako se je začelo. Pričela je živet pri meni, spala sva skupaj, jedla, vse. Stanje se ji je izboljšalo, počasi je pridobivala svojo živahno naravo nazaj. Čudilo me je, kako lahko človeka tako hitro nekaj stre. Bilo mi je jasno, da je nežna duša, zato si nisem hotel nakopati na glavo še kakšnega samomora. Vendar vseeno ji nisem hotel vračati ljubezni. Mi je storila preveč hudega. In sedaj, po mesecu in pol takega stanja sem tu. Na travniku, zrem v nebo in razmišljam, če bi ženska, ki je varala, še kdaj storila kaj takega, če je ob tebi cel mesec in pol in se trudi obuditi ljubezen..."

"Zanimivo, res, zanimivo. Čestitam ji za trud. Ti pa tudi nekam dolgo mulo kuhaš!"

"Saj veste kaj mi je naredila!"

"Pa vseeno. Na svetu moraš kdaj tudi odpustiti.."

"No saj ravno o tem razmišljam. Priznam, še vedno mi je všeč. Če bi poslušal srce, bi se ji že drugi dan oglasil, ji povedal svoje, potem pa objel in pozabil. Vendar glava deluje drugače. Bolj normalno! Ni prav kar je naredila, pa tudi če je bila pijana!"

"Se strinjam. Vendar vseeno. Poglej človek božji. Mesec in pol za tabo hodi punca in se trudi, da bi jo vzljubil nazaj! Takšo vztrajnih ne srečaš! Še posebej, da se takole trudi samo zate! Po pravici ti povem, razmišljam, če ti kakšen kolešček v glavi manjka!"

"Ne maram varanja..."

"Seveda, kdo pa ga, ko se gre za njegove najdražje! Vendar vseeno. Poglej. Bila sta prej skupaj, potem je prišel nekdo, ki je vajino ljubezen in zaupanje poteptal. Vendar s trudom, lahko ljubezen vzraste nazaj v nebo, še močnejša, ko je preživela udarec! Ti je kaj znano?"

"Trava.."

"Bravo! Razmišljati znaš! Problem je le še v tvoji glavi, ko ne pustiš travi, da bi se s koreninami naužila soka iz zemlje, ter pognala v nebo!"

"Misliš, da je že vse mimo, samo še jaz vztrajam, da še vedno ni vse v redu?"

"Točno to! Problem je samo še v tvoji glavi! Imaš punco, katere bi si želel vsak! Takih ne najdeš, pa če z mikroskopom gledaš! Res je, prevarala te je. Vendar dobro veš, kaj lahko naredi alkohol iz človeka! Sicer, bi lahko vseeno razmišljala malo bolj, vendar kar je bilo je bilo. Sedaj je mimo in na tebi je, da sedaj ali pustiš to in greš naprej, ali pa se smiliš samemu sebi, da ti je bila storjena krivica!"

Matic se je zamislil. Morda je pa res malo pretiraval. V bistvu je tudi njegova krivda. Pustil se je zapeljati prijatelju, da so šli na pijačo, da so pili alkohol. Če ne bi bilo prvega, ali drugega, mogoče ne bi bilo tako. Če, če, če. Žal se je zgodilo najslabše. To je priložnost, da iz izkušnje potegne največ. 

"Imate prav. Oprostil ji bom."

"Lepo od tebe! Me veseli, da sva imela ta pogovor. Sedaj pa grem, moram še kokoši zapret doma. Če boš pa še kdaj me potreboval, pa veš kje me najdeš."

"Seveda. Na poteptani travi!"

Zasmejala sta se.

"Res hvala lepa za prijeten pogovor ter, da ste mi odprli oči.

"Ni problema sinko. Moj čas se izteka. Čas je, da komu pomagam glede na moje izkušnje."

"A ste vi imeli tudi kakšen podoben primer?"

"Drugič o tem, sinko. Adijo."

Matica je prijelo da bi stekel za njim ter izvlekel iz njega, kaj se je njemu zgodilo. Vendar je možak hitro izginil izza ovinka.

"Še se bova srečala..."

Tako se je Matic vstal, ter pogledal poteptano travo. 

"Pustiti moram, da vzraste..."

Vsedel se je v avto in odpeljal proti domu.