Zgodbica - VI. del

Matic je oboževal vožnjo z avtomobilom. Bil je to zanj prvovrsten užitek. Poslušanje priljubljene pesmi po radiu, spuščene šipe, plapolajoči lasje v vetru in neskončna cesta. 

Tako je užival tudi ta, zgodnji večer, ko se je vračal domov, od možaka, s katerim je imel zanimiv pogovor. Po glavi so mu rojile neštete misli o vsem skupaj. Ali ji naj odpusti? Kaj, če se kasneje spet zalomi? 

Namrščil se je, pogled uprl v ravno cesto predse, kot da jo želi z očmi uničiti in globoko zavzdihnil. Odločil se je.

Minilevali so dnevi, odkar mu je Monika storila najhuje. Matičevi materi se je to zdelo nenavadno. Matic se je zapiral v sobo, v tišini odhajal in prihajal, vedno brez Monike. Včasih sta preživela skupaj sleherno noč. Slutila je, da je nekaj narobe. Zato je sklenila, da ga pri večerji povpraša, kaj se dogaja.

"Kje je pa kaj Monika?"

"Doma."

"Kako to, da nič več ne prihaja k nam?"

"Ker pač ne. Kaj bi morala?"

"Ne, samo vprašam. Čudno se mi zdi, da je nisem videla že dolgo časa."

"..."

"Sta sploh še skupaj?"

"To se te ne tiče."

"Ja pa se me! Ne vem kaj počneš, kod hodiš."

"Zakaj te to kar naenkrat zanima?!"

"Ker pač se mi zdi, da nista več skupaj, kot je pri današnji mladini v navadi, pa da ne bi kam zabredel."

"Sem že zabredel. Globoko. Že z prvim odgovorom na tvoje vprašanje."

Vstal se je od mize, ter odkorakal v sobo. Materi so se zarosile oči. Vedela je, da mu Monika veliko pomeni. In vedela je, da takega ne bi moglo nič drugega narediti, kot Monika sama. Ali pa njen odhod. Upala je le, da ne pade sedaj v kakšno slabo družbo. 

Prispel je domov. Dom se mu je zdel nekam nenavaden, tih. Ravno prav, si je mislil. Počitek vedno dobro dene. Po dolgem času je prižgal računalnik in kmalu po vklopu, ga je že čakalo sporočilo Monike, ki ga je čakala. 

"Kako si preživel dan?"

"V redu."

"Kje si kaj bil?"

"Vsepovsod."

"Ti je prijal mir?"

"Je."

"Kdaj lahko pridem nazaj k tebi?"

"Hm... Greva jutri popoldne na pijačo."

"Jaz bi raje prišla k tebi..."

"Greva najprej na pijačo."

"V redu. Če tako želiš..."

"Želim. Sedaj pa grem spat."

"Tako kmalu?"

"Nimam kaj početi, pa grem."

"Ostani tu z mano..."

"To poneumlja."

"Ti že veš.."

"Lahko noč."

"Rada te imam! Noč."

Pogovor se je hitro končal. Matic je ugasnil računalnik, ter zlezel pod posteljo. Z mislimi je bil v jutrišnem dnevu. Razmišljal je, kako ji naj pove. 

Monika pa je ostala za računalnikom. Z mešanimi občutki je še enkrat prebrala pogovor. Jutri bo znano vse. Vedela je. Poznala ga je toliko, da je videla, da je nekaj razmislil. Jutri bo znano, kaj. 

"Kaj če me bo zapustil?"

Sicer sta bila po Matičevo sicer že narazen, vendar Monika ni želela o tem slišati ničesar. 

"Kaj če bo rekel konec vsemu temu?"

Pogovor ni bi nič kaj spodbuden. 

"Sklenila sem! Moj je in moj bo. Ne bom dopustila, da me zavrže! Ne more me!"

Ko bi le Monika vedela, kako prav ima.