Arhiv - Počitnice

Ja, tud jaz jih imam. Začele so se, uživam v prvem dnevu in se sprašujem kam se bom danes podal. Včeraj sem cel dan užival v Logatcu. Ja, drift je bil. Zakon! Slikali nismo, snemali smo, tako da ko bo na računalniku bom morda kakšen video pokazal.
Ni veliko za povedat. Sonce je bilo peklensko, ožgalo me je po obrazu in rokah. Po driftu smo se še potepali po Logatcu, kasneje še po Ljubljani, tako da smo prišli domov točno ob 22.00. Bilo je super. Še posebej skupno petje v avtu in zajebancije na vsakem koraku.

Lep pozdrav

Arhiv - Sendvič, čik, napačen avtobus in lepotica

Današnji blog posvečam včerajšnemu dnevu. Žal ni bilo časa da bi ga napisal prej zaradi "vsega doživetega" prejšnji dan. 
Kot vedno se je dan začel s prebujanjem. Ura je bila okoli devetih zjutraj, jaz pa sem ves zliman vstal iz postelje, se pripravil, zrihtal, popedenal in kmalu bil nared da opravim svoje celoletno romanje do železniške postaje Kandija. Nič posebnega. Vsedem se na sredino vlaka, tam ko je najmanjši prostor. Zanimivo je bilo to da so se vrata težko odpirala, tako da sem bil sam v kupeju veselo do Ivančne gorice. Seveda so ljudje poskušali vstopiti že prej v kupe, vendar jim ni uspelo. Najbolje je blo v Trebnjem, ko je stara babica in še nekaj drugih hotelo vstopiti. Babica je vlekla vendar ni uspelo. Nazadnje so vsi obupali in odšli v sosednji kupe. Se še komu zdi da sem postal pokvarjen? Prav prijal mi je mir..to je izgovor..
Seveda pa se je po Ivančni gorici, ko so le uspeli priti v kupe, vse obrnilo na glavo. Tukaj lahko razložim prvi del naslova današnjega bloga. V Ivančni so popolnoma napolnili kupe tako, da so naslednji ki so prišli se pač morali vsesti poleg drugih. Za razlago: štirje sedeži, dva obrnjena proti drugima dvema. Ponavadi je tako, da ko en sedi, se naslednji usebe nasproti diagonalno, tako da je čimmanj moteče za oba. Seveda to ne velja za stare tete in temne izjeme. 
Tako pride med zadnjimi v kupe visok moški, srednjih let, z neko vrečko. Ker sem bil samo še jaz sam pri tistih štirih sedežih se je pač usedel-na srečo-nasproti mene. A -na nesrečo- se je hotel vsesti popolnoma nasproti mene. Jaz se nisem dal in sem lepo noge imel stegnjene. Tako je sedel nasproti mene v čudnem postrani položaju. Še to mi je manjkalo, da se dva dolgonoga rineta nasproti kot midva. 
V mislih sem klel in se jezil nanj. Da pa bi bilo še huje je imel pri sebi v vrečki sendvič! In on sam je prej jedel sendvič in kadil! Super! Cel kupe je zaudarjal po tem preklemanem sendviču! Mislil sem da bom bruhal. Da ne govorim ko je odprl usta kakšen smrad je prišel. Nekakšna mešanica sendviča s poli salamo in pokajenimi cigareti. Bljak. Mislim da sem imel tehtne razloge da sem preklel od vlaka, tega moškega in vsega kar je krivo da sem bil tisti trenutek na vlaku. Zelo sem si oddahnik, ko je šel moški dol ŽE pri Grosupljem. 
A komaj je šel on dol, je že prišla gospa, debeluštna, pri letih(drugi del naslova). Zgledalo je da prej ni mogla brez čikov, saj je smrdelo da je joj. Ampak od prejšnjega moškega ni bilo primerljivo. Malo sem opazoval gospo. Bila je vsa shirana, obraz je bil razpokan kot sahara potrebna vode, oči temne, črne. Na kratko: kot smrt. Prav srhljiva je bila. 
Seveda je na naslednji postaji prišla še od gospe kolegica in so veselo klopotale nasproti mene, jaz pa s skrčenimi nogami razmišljal kako naj ne razmišlam kako prekleto me bolijo noge od stiskanja pod sedežem. 
Na srečo je bilo po pol ure konec vožnje in z veseljem sem odletel z vlaka proti šoli. Tam kot vedno ni bilo nič posebnega. Drugo uro programiranja sva s sošolcem si vzela prosto(špricanje pač ni pravi izraz), da sva šla jest. Dan je minil, zadnjo uro pri vajah sem si tud vzel prosto, da sem lahko prišel na vlak pravi čas. 
Tu se začne spet svojevrsten podvig. Ker se nisem peljal s pravim busem do postaje, sem pač moral prej izstopiti in sem se odločil da bom šel kar peš naprej. Kmalu sem si premislil in na naslednji postaji skočil na bus številka 7, za katerega sem mislil, da pelje ravno mimo postaje. Seveda se je vse sprevrglo v živčnost ko je speljal bus v popolnoma napačno smer! Na naslednji postaji, kilometer stran od železniške postaje, sem odhitel z busa in proti postaji. 
Tako hitro nisem hodil še nikoli. Noge so bolele, jaz pa še hitreje pritisnil. Prišel na postajo, vlak je čakal. Odhitim na vlak in iščem prost sedež. Nazadnje sem celo našel popolnoma proste 4 sedeže, se vsedem in razkomotim. Ves zadihan se počasi pomirim, srčni utrip pade in kmalu je vse kul. 
Dokler me ne pritegne pogovor dveh punc na moji levi. Očitno je bilo da so iz nekje "dol". Trebnje in okolica. Govorica je bila prava. Razgledam se in vidim. Lepotica. Srčni utrip mi je spet narasel. Nisem si mogel pomagati da je nebi še enkrat pogledal...in še enkrat...in še enkrat. Um se mi je zamračil. Vse o čemer sem lahko mislil tisti čas je bila ona. Ajoj, ne že spet. Nisem si mogel pomagati. Še celo muzike nisem poslušal, čeprav je to moja stalnica na vlaku. Samo gledal..in gledal..in razmišljal. Pa smo spet tam. Zaljubil se, gledal, čakal, da odide, potem pa slaba volja kako sem nesposoben ipd.. Že kar vem kako gre to pri meni. Kaj sem hotel. Nisem se upal. Pri njej ni bilo nič drugače. V Ponikvah pri Trebnjem je odšla dol z vlaka, jaz pa sem si prižgal muziko in si zavrtel komad Ti si mi vse..

Arhiv - Včeraj

Vceraj sem bil na obisku pri babici. Sestricni sem peljal nov racunalnik. Bilo ni nic posebnega. Kot vedno sem po dolgem in pocez razložil vse podrobnosti delovanja racunalnika ipd. Vse lepo in prav. Medtem ko se je sestricna zaposlila z racunalnikom sem še pogledat babico. Pogovarjala, kako gre šola, kako je ko sva sama z Matejo doma (Starši šli v Španijo), nato pa je naletel pogovor na punce..
Saj nebi blo tako zelo hudo, ce bi babica vedla da bivše že dolgo nimam vec...
Da bo polna mera me je spraševala vse mogoce o njej.. Buh pomagej kaj nej nardim. Ne upam se ji povedat.. Tko je ponosna name.. Da imam punco.. Da mi gre dobro v šoli.. Ne upam.. V njenih oceh sem nekaj posebnega...Njenemu najstarejšemu vnucku gre življenje super...a resnica je dalec od tega..njen vnucek je nicla..
Ko bi ona vedela...Tako pa je samo vsa vesela naju vabila da naj prideva kaj na obisk.

Seveda pa dan ni mogel biti popoln, dokler mi nebi popolnoma pokvaril razpoloženja. Ko sem le mislil da bom imel mir zvecer ko sva šla s prijateljem ven v mesto se zgodi najhujše. 
Pada dež, hitiva v parkirno hišo tuša. Ko sva mimo nekih stebrov mi prijatelj rece da je bila tam bivša z nekom... Nenadno je bilo kot da bi me udarila strela. Dobesedno pobegnil sem s prijateljem iz prekletega tuša naprej po dežju v mesto v Totalcka... Nisem je videl..lucky me, bi lahko rekel...ampak že navzocnost je zadela terno. V gostilni pa se je koncal ta popoln dan...

Arhiv - Torek

Evo me po dolgem času. Nč ni novga. Nč dobrga, nč slabga. Upam pa da kmalu dobim eno luštno stvarco v svoje roke  Zaenkrat pa naj bo še skrivnost kaj je to, da ne bo nazadnje pa nč. 
Čakam da me kdo pokliče al pa sporoči da gremo ven. Torek je. Mogoče se vam bo zdelo nenavadno ob torkih ven, ampak za tek je vsak dan dobr . In ne, ne gremo ga pit . To je to. Uživite. Ko pa padem v depresijo se pa spet slišmo  Hec

Restekp

Arhiv - Pesmica

Depresija v oceh,
luknja v zobeh
in crna šminka na obrazu,
ki poudarja bedo peklenskemu izrazu,
ker fakin emoti smo vsi,
saj jebal se bomo vse žive dni.

No tole pa je ratalo spisati meni in Sparrowu, vceraj, ko ni bil najin dan. Hudega pomena pesmi ni, le rime. Ce je dobra ali ne pa presodite sami.

Arhiv - Branim se

Na današnji norcev dan posvecam blog prelepi pesmi Borisa Novkovica - Branim se. 
S to pesmijo me je seznanila moja draga prijateljica, sestrica druge matere, Klavdija. Hvala ti Klavdija. Poslušam to pesem in razmišljam, kako zelo je povezana z mojim bogim življenjem...

Svaka mi druga srce lomila,
ona ga slomila.
svaka me druga malo ljubila,
ona me ubila.

I uvijek kad sam na dno padao,
njoj sam se nadao.
i uvijek kad se Bogu zaklinjem,
samo nju spominjem.

Branim se, branim da nije mi sve,
ali mi ne ide, ne ide.
Lazem i sebe i prijatelje,
da nije mi stalo do nje.

Svaka je druga proslost postala,
ona je ostala.
svaka me druga malo voljela,
ona me boljela.

Ker nisem ravno dober v hrvašcini mi je Klavdija še prevedla pesem. Hvala sis. Najbolj me je prevzel refren, v katerem najdem še najvecjo povezanost s seboj...

Branim se branim, da ni mi ona vse
a mi ne gre, ne gre.
Lažem sebi in prijateljem,
da nic ni mi do nje.

Dodatne besede niso potrebne. 
Bolj ko razmišljam o njej, globje padam. Padam v brezno slabe volje, 
bolecega upanja ter solza. Trudim se poleteti iz brezna, vendar so krila ljubezni  pretežka. 
Branim se.