Vceraj sem bil na obisku pri babici. Sestricni sem peljal nov racunalnik. Bilo ni nic posebnega. Kot vedno sem po dolgem in pocez razložil vse podrobnosti delovanja racunalnika ipd. Vse lepo in prav. Medtem ko se je sestricna zaposlila z racunalnikom sem še pogledat babico. Pogovarjala, kako gre šola, kako je ko sva sama z Matejo doma (Starši šli v Španijo), nato pa je naletel pogovor na punce..
Saj nebi blo tako zelo hudo, ce bi babica vedla da bivše že dolgo nimam vec...
Da bo polna mera me je spraševala vse mogoce o njej.. Buh pomagej kaj nej nardim. Ne upam se ji povedat.. Tko je ponosna name.. Da imam punco.. Da mi gre dobro v šoli.. Ne upam.. V njenih oceh sem nekaj posebnega...Njenemu najstarejšemu vnucku gre življenje super...a resnica je dalec od tega..njen vnucek je nicla..
Ko bi ona vedela...Tako pa je samo vsa vesela naju vabila da naj prideva kaj na obisk.
Seveda pa dan ni mogel biti popoln, dokler mi nebi popolnoma pokvaril razpoloženja. Ko sem le mislil da bom imel mir zvecer ko sva šla s prijateljem ven v mesto se zgodi najhujše.
Pada dež, hitiva v parkirno hišo tuša. Ko sva mimo nekih stebrov mi prijatelj rece da je bila tam bivša z nekom... Nenadno je bilo kot da bi me udarila strela. Dobesedno pobegnil sem s prijateljem iz prekletega tuša naprej po dežju v mesto v Totalcka... Nisem je videl..lucky me, bi lahko rekel...ampak že navzocnost je zadela terno. V gostilni pa se je koncal ta popoln dan...
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Ni komentarjev:
Objavite komentar