Arhiv - Sendvič, čik, napačen avtobus in lepotica

Današnji blog posvečam včerajšnemu dnevu. Žal ni bilo časa da bi ga napisal prej zaradi "vsega doživetega" prejšnji dan. 
Kot vedno se je dan začel s prebujanjem. Ura je bila okoli devetih zjutraj, jaz pa sem ves zliman vstal iz postelje, se pripravil, zrihtal, popedenal in kmalu bil nared da opravim svoje celoletno romanje do železniške postaje Kandija. Nič posebnega. Vsedem se na sredino vlaka, tam ko je najmanjši prostor. Zanimivo je bilo to da so se vrata težko odpirala, tako da sem bil sam v kupeju veselo do Ivančne gorice. Seveda so ljudje poskušali vstopiti že prej v kupe, vendar jim ni uspelo. Najbolje je blo v Trebnjem, ko je stara babica in še nekaj drugih hotelo vstopiti. Babica je vlekla vendar ni uspelo. Nazadnje so vsi obupali in odšli v sosednji kupe. Se še komu zdi da sem postal pokvarjen? Prav prijal mi je mir..to je izgovor..
Seveda pa se je po Ivančni gorici, ko so le uspeli priti v kupe, vse obrnilo na glavo. Tukaj lahko razložim prvi del naslova današnjega bloga. V Ivančni so popolnoma napolnili kupe tako, da so naslednji ki so prišli se pač morali vsesti poleg drugih. Za razlago: štirje sedeži, dva obrnjena proti drugima dvema. Ponavadi je tako, da ko en sedi, se naslednji usebe nasproti diagonalno, tako da je čimmanj moteče za oba. Seveda to ne velja za stare tete in temne izjeme. 
Tako pride med zadnjimi v kupe visok moški, srednjih let, z neko vrečko. Ker sem bil samo še jaz sam pri tistih štirih sedežih se je pač usedel-na srečo-nasproti mene. A -na nesrečo- se je hotel vsesti popolnoma nasproti mene. Jaz se nisem dal in sem lepo noge imel stegnjene. Tako je sedel nasproti mene v čudnem postrani položaju. Še to mi je manjkalo, da se dva dolgonoga rineta nasproti kot midva. 
V mislih sem klel in se jezil nanj. Da pa bi bilo še huje je imel pri sebi v vrečki sendvič! In on sam je prej jedel sendvič in kadil! Super! Cel kupe je zaudarjal po tem preklemanem sendviču! Mislil sem da bom bruhal. Da ne govorim ko je odprl usta kakšen smrad je prišel. Nekakšna mešanica sendviča s poli salamo in pokajenimi cigareti. Bljak. Mislim da sem imel tehtne razloge da sem preklel od vlaka, tega moškega in vsega kar je krivo da sem bil tisti trenutek na vlaku. Zelo sem si oddahnik, ko je šel moški dol ŽE pri Grosupljem. 
A komaj je šel on dol, je že prišla gospa, debeluštna, pri letih(drugi del naslova). Zgledalo je da prej ni mogla brez čikov, saj je smrdelo da je joj. Ampak od prejšnjega moškega ni bilo primerljivo. Malo sem opazoval gospo. Bila je vsa shirana, obraz je bil razpokan kot sahara potrebna vode, oči temne, črne. Na kratko: kot smrt. Prav srhljiva je bila. 
Seveda je na naslednji postaji prišla še od gospe kolegica in so veselo klopotale nasproti mene, jaz pa s skrčenimi nogami razmišljal kako naj ne razmišlam kako prekleto me bolijo noge od stiskanja pod sedežem. 
Na srečo je bilo po pol ure konec vožnje in z veseljem sem odletel z vlaka proti šoli. Tam kot vedno ni bilo nič posebnega. Drugo uro programiranja sva s sošolcem si vzela prosto(špricanje pač ni pravi izraz), da sva šla jest. Dan je minil, zadnjo uro pri vajah sem si tud vzel prosto, da sem lahko prišel na vlak pravi čas. 
Tu se začne spet svojevrsten podvig. Ker se nisem peljal s pravim busem do postaje, sem pač moral prej izstopiti in sem se odločil da bom šel kar peš naprej. Kmalu sem si premislil in na naslednji postaji skočil na bus številka 7, za katerega sem mislil, da pelje ravno mimo postaje. Seveda se je vse sprevrglo v živčnost ko je speljal bus v popolnoma napačno smer! Na naslednji postaji, kilometer stran od železniške postaje, sem odhitel z busa in proti postaji. 
Tako hitro nisem hodil še nikoli. Noge so bolele, jaz pa še hitreje pritisnil. Prišel na postajo, vlak je čakal. Odhitim na vlak in iščem prost sedež. Nazadnje sem celo našel popolnoma proste 4 sedeže, se vsedem in razkomotim. Ves zadihan se počasi pomirim, srčni utrip pade in kmalu je vse kul. 
Dokler me ne pritegne pogovor dveh punc na moji levi. Očitno je bilo da so iz nekje "dol". Trebnje in okolica. Govorica je bila prava. Razgledam se in vidim. Lepotica. Srčni utrip mi je spet narasel. Nisem si mogel pomagati da je nebi še enkrat pogledal...in še enkrat...in še enkrat. Um se mi je zamračil. Vse o čemer sem lahko mislil tisti čas je bila ona. Ajoj, ne že spet. Nisem si mogel pomagati. Še celo muzike nisem poslušal, čeprav je to moja stalnica na vlaku. Samo gledal..in gledal..in razmišljal. Pa smo spet tam. Zaljubil se, gledal, čakal, da odide, potem pa slaba volja kako sem nesposoben ipd.. Že kar vem kako gre to pri meni. Kaj sem hotel. Nisem se upal. Pri njej ni bilo nič drugače. V Ponikvah pri Trebnjem je odšla dol z vlaka, jaz pa sem si prižgal muziko in si zavrtel komad Ti si mi vse..