Arhiv - Zapiski

S kislim nasmeškom je počasi izgovoril...

Destiny is a bridge you build, to the one you love.

It's just so hard loving someone from a distance. Because no matter how far you reach, no matter how many tears you cry, miles you walk, & tantrums you throw, they won't be physically near you. And it's so hard to grasp that, but it's after the frustrations pass, you realize that you would rather hold their heart from miles away, than sit at home wrapped in the arms of one you know you'll never love.

<>
Ne morem biti nekaj,
kar nisem,
ne morem narediti nekaj, 
kar ne znam,
lahko pa te ljubim najbolj na svetu,
ker to sem in to znam.
<>

Takšen kot sem ne morem biti ljubljen.

Happiness is like a butterfly; the more you chase it, the more it will elude you, but if you turn your attention to other things, it will come and sit softly on your shoulder...

<>
Razkriti ljudem kaj hočem storiti,
v svetu tem s pesmijo ljudi razvneti,
v srca z veseljem žalost umiti,
njihove laži in sanje razumeti.

Iskati poti kjer je sonce doma,
pisati o sreči zaljubljenih dni,
leteti v oblakih visokih želja,
prisluhniti srcu kaj si on želi.

In z dneva v dan za tebe živeti,
prinašati srečo, veselje vsak dan,
na krilih ljubezni s teboj leteti.

Ljubiti te, sanjati, biti le tvoj,
pisati ti pesmi, ko dan se rodi,
ostati v tem svetu edino s teboj.
<>

In zdi se ti, da konec je,svobode ni in sreče ni,ni izhoda kot v slepi ulici.

"Raje imam ženo, ki je pripravljena imeti in skrbeti za otroka pri 20ih, kot pa tečno, kariere željno babo pri 30ih." 

<>
Jokati
samo navznoter
solzé pritajene,
samo ko trta, ki joče
za novo rast,
preden odžene.
<>

What do you want to know? I'm who I am. I live for music. Don't try to change me. Don't try to fight with me. I'm freak. I'm young. I'm happy. I'm sad. I'm human. I'm crazy. I'm weird. I love rain. I love sun. I love music. I love love. I love changes. I love different stuff. And if you have issues with me, turn around and keep walking...

<>
Preden jaz sladko zaspim,
ti še lepe sanje zaželim,
ter da tudi ti,
sladko spala bi
in sanjala,
o vsem kar lepo se ti zdi.
<>

<>
Jutri prišel bo dan,
ko stopil bom iz sanj
in povedal ti,
da te rad imam.
<>

Arhiv - Prazniki so tu

Danes bom kratek. Počutje imam zelo zelo na psu. Nekako sem se čez dan trudil ugoditi nekaterim. Če mi je uspevalo, vedo le tisti s katerimi sem se pogovarjal. Da nekaj besed namenim tem dnem, ko je vse v božičnem vzdušju, ko se čuti posebne napetosti v zraku. Božični prazniki so tisti dnevi v letu, ko so vsi ljudje prijaznejši, bolj ljubeznivi, srečni ter veseli. To so dnevi ko svojim bližnjim odkrito poveste kako zelo jih imate radi, ter koliko vam pomenijo. Dnevi radosti in predvsem ljubezni. 
Pa vendar vsaka še tako radostna stran mora vedno imeti tudi slabe strani. Včeraj sem bral v neki reviji psihološki članek o tem, da je za božične praznike več samomorov kot ponavadi. Poleg je bila razlaga o osamljenosti in slabi sociali ljudi itd itd. Torej le ni tako rožnato, kot je videti na prvi pogled. 
Zakaj to pišem? Nimam pojma. Prišlo mi je na misel. Dejstvo je, da ne morem vedno izpolniti pričakovanj svojih sogovornikov na spletu, klepetih ali v živo. In kadar jih ne, se počutim krivega za marsikaj. Kot klovn, ki ni dobro odigral predstave. In ker gremo proti koncu leta razmišljam, kaj naj storim še zase v tem letu, da bom bolje začel novo leto. Nikoli si nisem postavljal ciljev ob novem letu, katere naj bi dosegel, veliko raje se pripravim na novo leto, da ga bom čim bolje izpeljal. Mogoče je to napak, vendar jaz sem jaz, Uroš, ki vam želi še naprej prijetno praznovanje božičnih praznikov.

Pa lep pozdrav

Arhiv - Vplivi

Ali se spomnite prejšnjega obdobja pisanja blogov? Pisal sem jih na vlaku, ko nisem imel kaj drugega početi? Seveda se. No v tem, drugem obdobju, bom očitno vlak zamenjal za pozen večer.
Kot prvo se zahvaljujem za pohvale, graje in predloge, ki sem jih dobil ali tu, ali osebno. Hvala za iskrenost in potrudil se bom, da bom še boljši. Konec koncev pišem za vas.

Zadnje dni se poigravam z mislijo o selitvi mojega bloga. Nekako bi si rad razširil obzorja, oziroma sebe predstavil širši javnosti. Dosedaj sem prejel le spodbudne besede. Tako, da pričakujte to realizirano v kratkem obdobju. 

Preden sem pričel s pisanjem tega besedila, sem si ogledal film, ki se te dni vrti v kinu: Transporter 3. Že ob naslovu in naslovni sliki, jih sigurno polovica od vas zamahne z roko, češ, spet ta akcija pa avtomobili. Res je. Moja najljubša zvrst filma. vendar vseeno to ne pomeni, da imam za ta film same pohvalne besede. 
Film, kot tak mi je bil v redu. Mogoče malo pretiravanja okoli avtomobila, vendar zame so ta pretiravanja izgledala kot še veliko bolj izbuljene oči. 
Ne bom vam tukaj moril z obnovo filma, saj jih je na internetu malo morje. Me je pa film spravil v razmišljanje. Glavni junak Frank Martin je "poklicni" prevoznik raznorazne izredno pomembne prtljage. Človek, ki živi po pravilih, se ne vpleta v tuje stvari. Skratka trdosrčen človek, brez kančka sočutja. Vsaj tak občutek dobi gledalec v prvih minutah filma. 
Zanimivo pa so v film vpletli žensko, ki na še bolj neverjeten način junaka spreobrne v velikega romantika. Sicer še vedno Frank gleda enako grdo izpod čela kakor na začetku, le da se tedaj poljublja, boža, seveda brez seksa v filmu ne gre in še česa podobnega. Zanimiva bi bila situacija v resničnem življenju. Ali so ženske res zmožne tako spremeniti človeka? V filmu je to storila celo v pičlih petih minutah. Mogoče se bo kdo oglasil, v hecu, da ženske znajo definitivno spremeniti človeka na slabše. Pač po dolgoletnem zakonu itd itd. Pustimo to raje za popularne šale in vice.
Ali je ženska res sposobna tako spreobrniti moškega? Moje skromno mnenje pravi, da. Zakaj? Očitno je tale Frank bil bolj hitro prelomljiva dušica, da ga je tako hitro zlomila. Če to prenesemo v resnično življenje. Imam dva prijatelja. Oba velika zagovornika samskega življenja. Pač tipične besede, da ti nobena ne teži, nisi odvisen od nje, sam svoj gospodar itd. Pa se je zgodilo slednje. En izmed teh dveh je srečal punco svojih sanj. Dobesedno. Postal je ves mehak, zaljubljen, zagledan, kasneje depresiven, ampak pustimo to. Zmehčala ga je. Spravila na kolena. Trpinčila (Ženske, prizanesite mi). 
A drugi ostaja sam. Ko sva kje skupaj, pa "pogledava za kašno" celo izusti vsem znane besede: "Ta je huda!". Ampak to je pa tudi vse. Naredil ne bo nič, nič se ne trese, nič ni mehak, nič. Žalost. Pa ga vprašam: "Pa zakaj nč ne nardiš?". Odgovor je da ne potrebuje on tega. Da mu ni do tega. Pa da je bedno. Že dolgo čakam, da se mu prikaže tista. Tista, ki mu bo dala vetra. Pa je ni in ni. Vedno so samo hude, ali pa bedne. Počasi obupujem nad njim. 
Torej moja dva prijatelja sta živi dokaz, da je mogoč ženski vpliv in da ni. Vse pa je odvisno od samega moškega. 
Ali bi se sam prepustil ženskemu vplivu, ki bi mi zatresel tla pod nogami? Da. Ali bi se pustil, da me "komandira"? Ne. Upam.

Če povzamemo film, izgleda kot dolga reklama za Audi. Tako, da če kdo razmišlja o nakupu le-te znamke mu ga toplo priporočam. Avto lahko zapeljete v jezero, tik pod vodno gladino bodo dvotonskega orjaka držali dve z zrakom napolnjeni vreči. Ko ga boste izvlekli ven iz jezera, boste potrebovali manj kot minuto in že boste lahko naprej na poti z njim. Če mu spustite gume, bodo v kratkem same napolnjene nazaj. Z njim je možno voziti po vlaku. Dobesedno. Da ne govorim o skakanju čez mostove. Proti vsemu temu je cena le majhna malenkost, ki vas loči od popolnega užitka.

Pa lahko noč

Arhiv - Spet med vami

Odločitev je padla in prišel je nov, svež vnos v blog. Dolgo se že nismo slišali, res je. Bilo je nekaj vprašanj, kaj se sedaj dogaja z mano, zakaj je zamrlo.. Nikoli pa nisem imel pravega odgovora. Zato sem podlegel "pritiskom" in nastalo je/bo tole..

Sedim v sobi. Tri krat pet metra. Tema. Gori le majhna namizna lučka nad posteljo. Sam sedim za mizo. Bleda svetloba seva iz monitorja po mojem obrazu. Sobo preplavljajo zvoki pesmi skupine Rascal Flatts - To make her love me. Glava se mi rahlo ziba v ritmu glasbe in potiho si pojem besedilo. Pogled mi uide v spodnji desni kot ekrana. Ura se piše 1:11 sobotnega jutra. Samoto je čutiti po celem študentskem domu. Večina jih je odšla domov. Če grem ven iz sobice na hodnik, slišim še vedno glasbo iz moje škatlice. Krasen občutek ko te spremlja glasba. Naredi te lahkotnega, vsega mogočega, vsega zmožnega, a hkrati te lahko pokoplje v najgloblje globine najhujšega pekla. Spet sem nazaj na svojem stolu. Rahlo je majav. Zaškripa ko se naslonim nazaj, da bi si izravnal boleč hrbet od sedenja. Razmišljam koliko študentov se je že učilo in sedelo na tem stolu. Seveda mi je točna številka le še ena neznanka. 
Kdaj pa kdaj pogledam skozi okno. Vidim ostale študentske domove, nekaj decembrskih lučk po drevesih in mokro, v temo oblečeno pokrajino, sveže oprano z dvodnevnim neprestanim dežjem. Misli mi uhajajo nazaj, iščem zanimive dogodke, za katere bi se splačalo da jih napišem v blog. Ničesar posebnega se ne spomnim. Poletje je minilo kot bi trenil. Večino dni sem preživel v službi, pehajoč se za denarjem, kot vsi ostali študentje in študentke med počitnicami. 
Bil sem tudi na morju. Letos mi je za razliko od prejšnjega leta celo uspelo iti. 
Spomnim se tudi prvega šolskega dne. Prvi letnik že drugič. Nič kaj spodbudno nisem začel. Veliko pogovorov doma sem prestal okoli tega. Ampak sedaj je mimo. 
Po prvem šolskem dnevu se ne spominjam ničesar več posebnega. Spet sedim v sobici. Tri krat pet metra. V samoti. Bojujem veliki boj.

Lahko noč in lep pozdrav do naslednjič