Striptizeta

Oh ja, bil je petek in bila je sobota. In bila je že skoraj nedelja. Počasi so se minute približevale nedelji, mi pa smo veselo rajali in peli ob poslušanju metalske glasbe v priljubljenem metalskem baru v našem okolišu. Bila je moja prva letošnja sobotna noč, katero sem preživel v veseli družbi osmih prijateljev. Dobrih starih bivših sošolcev. Da nam je to uspelo, smo imeli dogovarjanja cel teden pred dogodkom, tako da nam srečanje ni moglo spolzeti med prst. In bili smo tu. Pili seveda pivo, ter veliko dorekli. 

Mimogrede je nekdo med družbo opazil plakat, na katerem je pisalo, da je v soboto 24-ega januarja striptiz šov. Vsi smo skoraj naenkrat pričeli vleči ven mobitele in pogledovati po današnjem datumu. Osuplo smo se spogledovali in z pokvarjenim nasmehom potrjevali, da bo današnji večer še veliko bolj zanimiv, kakor je bilo sprva mišljeno. Ura je bila enajsto, ko naj bi se pričelo, srca osmih mladeničev pa so bila hiter takt pričakovanja golote. Tudi po nekaj minutah ni bilo ničesar nenavadnega v baru. Vsako deklino v baru smo natančno preučili, rekoč, morda se bo pa ona slekla. Nobena se ni. Počasi smo pričeli obupavati, morda pa te striptizete Kiki (tako je pisalo na plakatu)  nazadnje ne bo. Pili smo ga naprej. Debata je potekala in kar naenkrat postane ozračje v baru napeto. Prišla je Kiki, striptizeta. Da pa je bilo ozračje še bolj napeto, je poleg pripeljala tridelno omaro, osebnega stražarja, za katerega nisem mogel ugotoviti, kako točno je sploh prišel skozi vrata. In pričelo se je. Kiki je bila deklina, niti ne vem koliko stara, rahlo temnopoltega videza, ki je veselo poplesovala med trenutnimi obiskovalci bara. Oblečene je bila v zares kratko mini belo krilo in zares ozek, ter kratek nekakšen motoristični jopič. Tudi bel. Seveda je bilo oboje prirejeno, za takojšno odstranitev. Plesala je po baru, pri tem pa vsakemu moškemu vlivala veliko mero testosterona z njenim pretegovanjem v predelu moškosti. Ker pa vsi ti moški niso kazali hudega zanimanja zanjo, se je za malo dlje ustavila pred našo mizo. In tako se je pričelo tisto, hujše. Na "srečo" sem bil v najbolj oddaljenem kotu, tako da nekaj časa se celo ni trudila priti bližje. Padel je jopič. Padlo je krilo. Ostalo je le še živo zeleno spodnje perilo. K sebi si je vzela prijatelja in se z njim malo poigrala, slekla tudi njega do spodnjih hlač. S kislim nasmehom in mislimi da nebi vzela še katerega izmed nas, smo se smejali. Ugriznila je njegovo banano, dobesedno. Od nekje je dobila banano in prijatelj je moral demonstrirati držanje njegove moškosti, medtem ko je ona opravljala svoje delo. Padel je modrček. Njene prsi so veselo poskakovale v ritmih neke RnB pevke. Padle so hlačke. Pogledi celotnega bara so bili uperjeni tam dol, v zakladnico znanja in lepote, v zakladnico strasti in užitka. Moram reči, da je presneto dobro skrivala. Nato me je presenetilo! Prijela je našo mizo in pričela vleči k sebi. Sedaj pa bo! V strahu bi skoraj prijel mizo k svojemu koncu in jo pričel vleči nazaj v svoj bran. Le miza me je ločevala od popolne golote Kiki. Zagrnil me je nekakšen strah, pred ne vem čim in ta strah je bilo čutiti pri vseh nas. Najprej se je zvijala pri prijatelju poleg mene nato je prešla name. Moral sem razširiti noge, uprla se je name in se zvijala pred očmi. Niti ne vem točno kaj sem takrat doživljal, najbrš sem se tresel kot šiba. Obrnila se je in pričela poplesavati še s svojo zadnjo platjo v predelu med nogami. Bilo je noro! Rahlo sem jo prijel za boke, vendar ne preveč, saj se nikoli ne ve, kdaj bi tista tridelna omara odprla kakšen svoj predalnik, vzela pest v roke in me z njo spravila gledat zvezde v glavi. Preselila se je na soseda. Oddahnil sem si. Mimo je. Kmalu zatem, ko smo vsi za našo mizo doživeli delček njenega plesa je odšla nazaj tja iz kjer je prišla. Vsi navdušeni smo veselo pili naprej. Vsak je zrasel za nekaj centimetrov, vsak je bil bolj možat, vsak bolj pogumen. Neverjetno kaj stori neka ženska, za povrh še plačana, na vtisih mladcev. Minile so minute, počasi je pojenjalo razburjenje in huda vročina. A kot strela iz jasnega, nas je zadela še enkrat. Tokrat v drugačni opravi, a še vedno, naša, Kiki. Tokrat je rjavo krilo, ki je plapolalo bilo še bolj izivalno, in njena majica, še bolj seksi. Spet je ponovila, kot prej. Tokrat z več upanja pri ostalih, a ponovno se niso dali. Tako je spet prišla k nam, priljubljeni skupinici. Kar me je še bolj presenetilo, je to, da si je izbrala ravno mene, za sotrpina pred publiko. Odločno sem se branil in kazal na prijatelja, ki je kazal znake zanimanja. S tem sem breme spravil nanjga, a mislim, da mi je bil nazadnje celo hvaležen. Tokrat je šla še dlje. Prijatelj je ležal, na tleh, pokrit s smetano, ali peno za britje. Ne vem točno kaj bi bilo. Seveda tudi tokrat do nagega. Le ona. Ne vem točno kaj sta delala na tleh, slabost moje oddaljenosti je bil slab razgled tako, da sem se moral zadovoljiti z občasnim stegovanjem vratu in mislijo na prejšni ples, ko mi je bila tako blizu. Seveda spet ni pozabila na ostale in se spet malo zavrtela v naših krogih. Kdor je imel v rokah steklenico piva, mu ga je vzela in ponudila svojo zadnjo plat. Škoda, da sam nisem držal steklenice v roki! Našel pa se je pogumnež v naših vrstah, ki pa je kar sam brez vprašanja prijel jo za zadnjo plat in jo veselo božal, dokler je bila v njegovem objemu. Kasneje je bil pohvaljen najmanj 20-krat. Nato je izginila, tokrat za vedno. Ni se več vrnila, ostala je v naših glavah, poleg alkohola. Vsi smo se kasneje strinjali, da je bil to krasen večer, s še lepšo popestritvijo. Po nekaj urah, smo tako vsi veselo se poslovili, razkropili in odšli vsaksebi. Ostali so imeli še veliko pot pod kolesi avtomobilov. Jaz pa sem, ker imam domovanje najbližje, vzel pot pod noge. Imel sem ravno dovolj časa, da sem še enkrat premlel, današnje (včerajšno) doživetje in vsekakor bo ostalo še veliko časa v mislih. Kajti bilo je prvič, prvič, da sem doživel in občutil ples striptizete.

PS: Da ne bo kdo mislil, da so se prijatelji alkoholizirani odpravili na pot. Zreli smo dovolj, da vemo kaj lahko in kaj ne, tako, da sta dva bila voznika, ki sta vso to mladež odpeljala do svojih domov.

Da pa ne boste rekli da vam ne privoščim niti slike. Najpogumnejši med nami, mi je že danes dopoldne veselo prilepil link, do njenih starejših slik (drugačna frizura itd.). Ta je ena izmed njih: 

Današnji dan

Prišla je! Kar težko verjamem! Torej kdo je prišel? O tem kasneje. Današnji dan se je pričel s pogledom skozi okno na deževno pokrajino, zaradi česar nisem ravno vriskal od veselja. Dejansko sem se zjutraj celo spomnil kaj sem sanjal. Bile so zelo žive sanje, povezane s tistimi pred nekaj dnevi nazaj. Ker sem že ravno vsem povedal kakšne sem imel, bom pa še napisal. 

Pred nekaj dnevi sem sanjal kako sem kupil po izredno ugodni ceni avtomobil. Celo tako natančne sanje sem imel, da je bila določena tudi znamka. Avtomobil je bil Renault Megane RS. Zakaj ravno ta avto ne vem, vem le, da je v skupini manj priljubljenih avtomobilov. Torej. Imel sem svojega današnjega, Peugeota in tega Megana. Megana sem redko uporabljal, saj je med močnejšimi v svojem razredu, tako da je bil le za užitje, Pežo pa sem uporabljal za vsepovsod. No in od tu naprej se so se končale prve sanje in začele druge. Začne se, ko se cela naša družina pripelje na parkirišče pred blok, kjer naj bi imel tudi parkiranega Megana. Nekam začuden stopim ven iz avta, saj nisem nikjer opazil Megana. Še bolj začuden se sprehodim po parkirišču, da bi ga našel. Ni ga. Vse glasneje pričnem ponavljati besede kot so: "kje je avto?!", "kam je šu avto?!!". Tudi oče mi je pomagal iskati ga med množico pločevine. Obrnem se proti materi, opazim ji v očeh da mi nekaj skriva. Še enkrat vprašam kje je avto. In mati, ter predraga sestra izjavita: "Prodali sva ga..", "tako in tako maš še enega, tega si pa uporabljal zelo redko.." Kot da bi me udarila strela sem se zgrudil. "Pa ne mojega Megana, pa tako krasen je bil..!!". Neverjetno, a pričel sem jokati. V joku več nisem slišal, kako je oče pričel se jeziti na mater nato pa še sam potočil solze. Bil sem jezen, zaripel. Pričel sem vpiti na obe, kako so mogle prodati mojega ljubljenčka, zakaj to to naredile. Psoval sem, klel. Za konec pa je prišla še kletvica katera me je tudi zbudila. Prestrašen sem se znašel v postelji, gledajoč okoli sebe, kaj se dogaja in misleč da sem naglas zaklel v spanju. Verjamem, da me je zbudilo ravno to. 

Kaj bi bilo če bi se sanje nadaljevale ne znam povedati. Vsekakor pa bi si najbrš skušal dragega Megana prisvojiti nazaj. V sanjah je bilo omenjeno, da je bil prodan nekemu rally dirkaču. Morda bo najbolje da pričnem iskati v tej smeri. 

Sedaj pa pride na vrsto še ostanek dneva. Bil sem prisoten na vajah. Še prej pa sva se dejansko srečala s prijateljem, ne da bi se kaj zmenila kje in kdaj se dobiva, le jaz sem mu telepatsko poslal sporočilo, naj pogleda nazaj in pogledal je. Odšla sva na vaje. Preživela tri ure, nato pa naju je čakal zanimivejši del dneva, ko je prišla...ona. Kdo? Ja, ona. Dekle, ženska, karkoli. Prišla je s prijateljico. Dobili smo se na prešernovem trgu, odšli na čaj, nato pa je že počasi mogla oditi. Že prej so bile pa po nakupih. Škoda ker je tako daleč doma... Ah, pa saj bo še možnost. Upam. Bomo videli. Življenje je zmožno še pošteno se poigrati z mano. Ali bi lahko bil to konec, leta in nekaj mesecev trajajočega stanja? Ne vem. Velikokrat sem že stal pred odprtimi vrati, a vsakokrat so jih zaloputnili pred mano. Zakaj le bi bilo sedaj drugače? Vsekakor se bom prepustil toku in se pustil presenetiti. 

Pa lep pozdrav

Kako je lepo..

Za razliko od včeraj sem danes malo bolje.  Sem pa doživel danes en tak, nostalgičen dan.  Večino dneva sicer nisem delal ničesar, tista prava stvar pa je prišla proti večeru. Namreč odpravil sem se v našo prestolnico, kot vsi pridni študentje naproti novim potem znanja. Nemara se boste spraševali, kaj hudiča je tako dobrega v tem? Odgovor je vožnja. Mogoče se boste spet vprašali:  Pa kaj je v vožnji v avtu, tako dobrega? 

Zame je to najlepših tistih nekaj minut, ali v tem primeru eno uro. Ena velika uživancija, ko sedem v avto, prižgem motor in poslušam prelepe zvoke batov, ki ustvarjajo svojo simfonijo. To je pesem, ki pomirja, pesem, ki ti da adrenalin, pesem, ki te osrečuje. No in tako sem danes prižgal svojo poezijo in odletel na krilih domišljije v našo preljubo prestolnico. Nič ni lepšega kot držati v eni roki volan, v drugi pa prestavno ročico in tako nadzorovati eno-tonsko maso. 

No in ko sem se takole peljal proti cilju, mi je spomin odplaval nazaj, v preteklost, v čase ko sem lahko o takih prizorih le sanjal, kot mlad fantič, takrat lastnik ogromno majhnih avtomobilčkov vseh vrst. Sanjaril sem o osemnajstem letu starosti, varčeval denar, da ga porabim za izpit, sanjaril kako bom v svojem priljubljenem avtomobilu požiral neskončne daljave. Dejansko sem si predstavljal enega luštnega kabrioleta, zgoraj brez, veter v laseh in šviganje po ravni cesti nekje sredi ničesar. Seveda ob tem nebi manjkala niti dobra glasba. Tisto glavno pa bi bilo, da bi bil jaz voznik in bi veselo tiščal stopalko v nedogled. 

Nato sem se vrnil v sedanjost. Moje želje so izpolnjene. Držim volan, tiščim stopalko. Mislim, da je od tega občutka boljši le še seks. Ne morem si predstavljati, da tega nebi več imel, mislim pa, da bi težko se sprijaznil. Nikoli več nočem biti brez svojega volana, nikoli več brez tega krasnega občutka, nikoli več brez simfonije.

Pa lep pozdrav

Branje na lastno odgovornost

Danes sem prekleto slabe volje. Zakaj? Nimam pojma. Paše mi tako. Če ti to, kot bralcu, ni po godu, zapri brskalnik in ne beri tega vnosa v blog.

Vsa družina že spi. V tihoti noči sedim v naslonjaču sam v temi, z računalnikom pred nosom. Dogaja se nič veliko. Pogleda v sveta skozi okno nimam, ker so spuščene rolete. Razmišljam kaj bi vam napisal. Ali naj pišem o temi, o kateri sem se pogovarjal z zelo dobro prijateljico? O tem kakšni so po mojem mnenju gorenjci in ljubljančani? Ja, slabo mnenje imam o vas, še posebej o ljubljanskih avšah in kretenizmu, ki se dogaja med lastnimi prijatelji. Nikoli ne bom razumel teh ljudi, kako so lahko tako zelo kompleksni, tako nagnusni. Razlagal ne bom. Mogoče drugič, danes definitivno nisem pri volji. 

Še vedno razmišljam o čem naj vam pišem. O kolegici ki je sveže zaljubljena in ima fanta? O kolegici, za katero sem včasih imel upanje, da bo kaj več kot le kolegica? Ne, ne bom o njej. Kar je bilo, je bilo. Vedel sem, da se bo tako končalo, kakor vem pri vsaki, za katero imam upanje. Dosedaj so bile moje napovedi vedno potrjene. 

Resnično ne vem o čem naj vam pišem. O Jezni prijateljici, ker je nisem omenil v novoletnem vnosu v blog? O njeni jezi, ker je nisem omenil kot najboljšo, ker je spodaj dopisala RTM? Res lepo od tebe draga prijateljica, ampak če me ne poslušaš ko rečem, da nisem izpostavljal najbolših, ampak sem izpostavljal smešne. Tvoj sms je bil perfekten, hvala ti za krasne želje in tudi jaz ti rečem RTM. Upam da boš lažje spala.

Ali naj pišem o moji nesocialnosti? Ah seveda! Ob polnoči, ko se velika večina prijateljev zunaj zabava, jaz pa sedim za to prekleto kišto, katera mi očitno daje življenske funkcije. Sovražim vse stvari, izumljene v tej kišti, od katere sveti svetloba in vidim črke na njej. Ah seveda, popoldne sem šel celo ven! Za pol ure! S prijateljem sva se šla zapeljat po mestu iskajoč primerno parkirišče, nespluženo, primerno za drift. Seveda sva ga našla! A več kot rinjenje mojega avtomobila po visokem snegu nisva dosegla. To sem danes doživel! Če izključim od boga poslana dopoldanska hišna opravila. 

Še nekaj časa poslušam neko hudo dobro glasbo, nato ugasnim hudičevo kišto se uležem v posteljo in zaspim.

Pa lep pozdrav

Neko razmišljanje

Včerajšna noč je bila ena izmed zanimivejših letošnjega leta. Seveda je dan na začetku potekal tako kot ponavadi, točno kako, pa si lahko preberete v prejšnjem vnosu v blog. Razlika je bila le ta, da sem šel včeraj celo na predavanja. Velik korak zame a majhen za našo šolo. 

No in kaj je bilo tako zanimivega. Seveda, po kosilu-večerji, se prileže pivo, pa smo šli. Trije. Nikamor drugam kakor v našo stalno gostilno, za šank. Bilo je super. Natakarica je bila v redu, ostali pivci so bili v redu in tako je padlo spet nekaj piv. Vsakokrat se vprašamo, kako nam to uspe. Gremo na eno pivo, konča se najmanj s petimi. No in tako je potekal večer, do kakšne devete ure. Nato dobim klic prijateljice, kje smo, kaj delamo. Povabil sem jo, da se nam pridruži. Na eno pivo. Prišla je, spili smo seveda več kot eno pivo. Naš tretji član je odšel domov, tako da smo ostali samo še jaz, prijatelj in kolegica. Preselili smo se v drugo gostilno. Naročili znamenito podmornico in se je pričelo. Očitno kolegica ni zdržala toliko kot medva, zato je bila pošteno "vesela". 

Veselili smo se, imeli se lepo. Bilo je tam še nekaj mladih pobičev, pogovarjali smo se, se veselili. Zanimivo mi je bilo, kako je eden tistih pobičev osvajal kolegico. Ali drugače rečeno, namigoval na raznorazne perverzne stvari. Nikoli še nisem imel priložnosti videti, če lahko rečem, "jebača" na delu, zato sem še z večjim zanimanjem spremljal vsak njegov gib. Prišel sem do zaključka, da moraš imeti velika moda (beri jajca!), da ti kaj takega uspeva. Sicer je potem raje odnehal, saj sva bila jaz in prijatelj, kot njena varnostnika, leva, ki varujeta svoj plen. Če bi lahko sploh rekel plen. Kako se je vse skupaj končalo? Zamislite si prizor: ura dve ponoči, žive duše ni na ulici, pada sneg, lepo počasi. Cesta je zasnežena, še ne plužena. Trije, dva fanta in dekle hodijo po sredi ceste. V soju luči je videti obrise kako se smejejo in se veselijo. Dokaj lep prizor, če odvzamemo alkohol, kateri je hudo vplival na to dekle. Ja, kolegico sva spremila do doma, se pravi 15-20 minut hoje proti centru mesta. Okolica je bila prekrasna, če bi se spomnil bi slikal, a jaz sem bil z mislimi drugje. Drugje, pri paru, sredi poti, ki me je vodila bogvekam (na pivo), takrat po kosilu-večerji. Zdaj boste mislili, kakšnem paru? O čem človek govori? Bom razložil, črnila ne potrebujem, papirja pa tudi ne, tako, da mi ne bo zmanjkalo. 

Da malo prevrtim nazaj čas. Takrat ko smo šli od kosila-večerje na pivo, smo pač šli po običajni poti. A tokrat je blo drugače. Sredi poti, nam prekriža pot par. Sredi ceste sta se stiskala in se poljubljala. Tako blizu poljubljanja in objemanja nisem bil že dolgo. Nista se pustila motiti, ko je meni meter stran vzelo sapo, in kot pri strganem filmskem traku sem v nekaj sekundah podoživel dve leti bivšega življenja, dogodkov in ljudi, ki so me tisti čas spremljali. 

Lahko rečem, da mi je tisti par pokvaril dan? Mogoče. Jaz vem le to, da ko smo pili, se veselili, se pogovarjali, se smejali, se je meni prikazovala slika tega para, natanko pred mano, kot zrcalo preteklosti. 

Nerad se spominjam preteklosti, pozabil sem jo. A taki prizori...taki prizori te vržejo nazaj v brezno. Ne pustijo ti dihati. Taki prizori te spravijo na kolena. Taki prizori, ti orosijo oči. 

Bil sem obupan, bil oslabljen, bil na dnu, bil niče, bil zguba. A tak prizor, te lahko spravi v najhujšo pogubo, najhujši pekel, če mu le pustiš. 

Sam sem to preživel. Nisem v pogubi, ne v peklu. Le otožnost, na stare čase je prišla, čase, ko sem ljubil.

Pa lep pozdrav

Povprečen dan

Zbudim se popolnoma zliman, utrujen, pokajočih kosti in solzavih oči, zaradi prehude sončne svetlobe. Pod oknom imam celotno gradbišče, zaradi prenavljanja sosednjega bloka. Namesto ptičjega petja, sredi zime, me zbudi tolčenje pnevmatskega kladiva po betonu. Zakolnem. Cimer nekaj "leta" po sobici in se pripravlja za odhod. Pomanem si oči. "Jutro." pride kot vedno iz mojih ust. V odgovori dobim "Mornin." Fajn. Jutranji pogovor je stekel. Pogovor se nadaljuje z "Later", in odgovorom "Ajd, uživi" in se tako tudi konča. Ostanem sam. Ne da se mi še ustati, zato še malo poležim. Delavci pridejo iz malice ob pol enajsti uri in ponovno se prične ptičje petje pnevmatskega kladiva. "Zakolnem in ta pikamr".  Skobacam se iz postelje, prižgem računalnik. Kot vedno, hiter pregled pogosto obiskanih spletnih strani in prijava na MSN. Gor me že čaka prijatelj. "Bok", "bok". Pogovor steče. "Gremo na predavanje?", "Neda se mi.", "a dej zakolnem", "bomo šla drug tedn", "ok, grem pod tuš", "ok, ajd", "ajd". Pogovor se konča. Zakolnem, ker sem spet tako len, da sem popustil in nisem prisostvoval na predavanjih. Grem na wc. Otresem ga. Umivanje rok. Nato nazaj v sobo. Vzamem brisačo. Šampon. Opremo za britje. Odidem v kopalnico. Zakolnem, ker je tako mrzlo v njej. Zakolnem. Lahko bi dali kaj več radiatorjev vanjo. Zakolnem. Lahko bi zapirali vrata, da nebi uhajal mrzel zrak noter. Lahko bi zakolnem študentje pustili okna zaprta, ne pa da jih odpirajo! In to v kopalnici! Zakolnem. Spravim se pod tuš. Navadil sem se briti kar pod tušem, ne potrebujem ogledala in zaenkrat mi uspeva brez hujših poškodb. Slečem se. Zakolnem. Sedaj, ko je zima je še hujši mraz. Razmišljam kako fajn je tu poleti. Zakolnem, ker mora biti ravno sedaj zima. Spravim se k tuširanju. Kako paše topla voda po mrzli koži. Odlično. Natančnejši opis tuširanja preskočimo. Morda je to bil za nekatere bralke najboljši del, a vseeno. Meje morajo biti. Sledi še umivanje zob. Po umivanju odletim z mokrimi lasmi nazaj v sobo. Ponovno se vsedem pred računalnik in nadaljuje se pogovor: "evo mene", "kul", "kdaj pridem", "ko boš zrihtan", "ok", "ok". Več ni potrebno. Mogoče če je še dobra prijateljica gor: "siiiis", "broooo", "kako si", "uredu", "kul". Med sušenjem las podrobneje pregledam osebno priljubljene spletne strani. Razni obiskovalci, nesocialci, geeki in podobni se kregajo o neki nepomembni zadevi. Zakolnem, kam gre ta svet. Hočem pristaviti svojo skodelico. Zakolnem. Ne bom. Škoda živcev. Nadaljujem s pregledovanjem. Po določenem času, se spravim k odpravljanju. Zunaj naj bi bil mraz. Vešda. Sej ni tako hudo. Iz petega nadstropja odletim ven. Zakolnem, koliko bom imel potem za prehoditi nazaj gor. Odprem vhodna vrata. Zakolnem, je mraz. Preseneti me. Kot vsako jutro. Prižgem si priljubljeno glasbo in odkorakam. Zakolnem, kako hodim. Ko en hlod na nogah. Skušam popraviti korake. Zakolnem. Po možnosti še zapiha mrzel veter. Zakolnem. Ko bi rokavice, kapa in šal vsaj kaj pomagali. Pridem do križišča, kjer se ponavadi dobiva s prijateljem. Kot vedno ga moram čakati. Zakolnem. Končno pride. "Bok", "bok", "Damir gre tud?", "ne", "kul". Pogovor se nadaljuje v podobnem tonu. "Zakolnem, je dons mrzlu", "mene pa nč ne zebe", "zakolnem, ja ni čudnu zakolnem, k si oblečen ku medved zakolnem", "Zakolnem, zakaj mormo taku delč hodt jest", "pol mormo it še u trgovino", "jst bom šu jutr zjutri, itak jo mam bliz", "ja zakolnem! spet bom mogu sam lutat", "ja zakolne, sm ti jst kriv da nimaš nobene trgovine zdravn, pa bi se preselu tle kam", "Zakolnem, zakolnem, zakolnem", "hehe", "zakolnem".

Ko smo končno v spar restavraciji, s pladnjem v rokah, razmišljam kaj bi vzel. Danes pa mi ni ponudba kaj dosti naklonjena. Zakolnem. Spet bom jedel dunajski zrezek in pomfri. Zakolnem. Med hranjenjem teče pogovor o trenutnem trgu, delnicah, gospodarstvu, politiki, šolstvu...brez heca. Strinjava se, da je use v zakolneva. Po kosilu se seveda prileže pivo, zato odideva še malo dlje naprej v najino priljubljeno gostilno. Zakolnem, ko pomislim koliko bom moral prehoditi za nazaj domov. V gostilni je vse polno. Zakolneva. Usedeva se pred gostilno. Spet dela priljubljena natakarica. "Ojla", "oj", "kaj bosta", "pivo", "dizl". Ko dobiva naročeno na mizo, se takoj prileže požirek hladne pijače. "Zakolnem, je dobr!". Prostor za šankom se je spraznil. Odhitimo na svoj prostor. Kako lepo je gledat natakarico, ko dela vročo čokolado. Tudi sam bi eno. Me pitjem poteka pogovor o tem in onem. Tudi natakarica je pridružena. Saj se že dobro poznamo. Drugo rundo naročim vročo čokolado. "A, dej si mogu mi delu delat?", v smehu: "sm pa baraba", "ah dej pejt nekam". Spet prijetno gledam, kako mi pripravlja vročo čokolado. Super je. 

In tako dan mineva. S prijateljem sva bila namenjena na eno pivo, proti večeru pa se nama šteje že šesto pivo pri njemu in četrta vodka pri meni. "Zakolnem, sva bedna", "čist brez lajfa", "ma dej zakolnem, krneki". Pridruži se nama še tretji, da je formacija popolna. Pijemo naprej. Razmišljam, kje bom našel službo. Zakolnem. Denarnica se mi tanjša. Zakolnem. Pijemo naprej. Po desetih pivih, osmih vodkah in štirih pivih se pitje ustavi. Na vrsto pride račun. Ponavadi smo blizu polnega tanka goriva. Niso poceni. Zakolnem. Plačamo, gremo. Kasneje pri istem križišču sledi poslavljanje in vsak odide v svojo smer. Zakolnem. Mrzlo je. Ura je komaj enajst. Sedaj pa pred računalnik, mogoče napisat vnos v blog, ali pa se dolgočasit na internetu. Ko se ura približuje drugi ponoči, se počasi spraviva s cimrom spat. Zakolnem in tako življenje. Preden zaspim, še malo pomislim kaj sem danes počel, kaj bom jutri. Zakolnem. Zgodba se bo najbrš ponovila. Zakolnem. Razmišljam, kdaj bom doživel kaj novega, kdaj se mi bo življenje spremenilo. Upam, da pade kaj iz neba. Zakolnem. Potrebujem službo. Zakolnem. Tako ne gre več naprej. Zakolnem. Zaspim.

PS: Namesto kletvic ali piskanja, sem uporabil "prikupno" besedico "zakolnem". Kakšna je necenzurirana verzija, pa je le odvisno od vaše domišljije in poznavanja našega prelepega maternega jezika.

Pa lep pozdrav

Po novem letu

Po kratki pavzi spet med vami. Kako se kaj imate? Vidim, da je obisk vreden pohvale. Le jaz ga malo "serjem" in ne opravljam svoje dolžnosti. Dejstvo je, da mi je bilo preveč lepo in preveč veselo. V takem stanju pa nimam navdiha, da bi pisal. Ne boste verjeli, ampak vsak večer preden sem zaspal sem razmišljal kaj bi napisal v blog, da bi bilo zanimivo, ter da ne bi takole čakali da kaj pade iz neba. Nekako sem lažje zaspal v misli..."da, tole bom jutri napisal". Seveda zjutraj nisem imel pojma o čem sem prejšni večer razmišljal, tako, da je sleherna misel ušla iz glave. 

Kar se tiče pisanja mi gre veliko bolje, ko sem slabše volje, po možnosti otožen, depresiven in tako dalje. Vendar tako ne gre. Danes sem se primoral, da napišem, če pa bo v redu pa mi boste že povedali. 

Za začetek. Kaj sem počel te dni? Nič posebnega. Oziroma, dejansko nič. Vikend sem preživel na toplem. Ko so mi drugi na MSNju govorili kako zelo mrzlo je zunaj, sem jaz lepo sedel v svojem naslanjaču, gledal čez okno v temno noč, ali pa se dolgočasil pred ekranom računalnika. Popolnoma nesocialno ravnanje pomoje. Pa vendar ni bilo družbe s katero, bi šel ven. Vsaj povabljen nisem bil...

Tako ali pa tako, pa bi rekel ne slehernemu povabilu, zaradi študentsko tanke denarnice, katere še dodatno tanjšajo stvari, katere navaden študent ponavadi nima. 

Novo leto se mi je začelo nič kaj omembe vredno, dobro ali slabo. Tipični študent, ki ne hodi na predavanja. Večino časa preživi pohajkujoč naokoli, ponavadi gostilnah. Obrekuje natakarice in upa, da omreži kakšno deklo na drugi strani šanka ali pri sosednji mizi. 

Je pa nekaj novega za novo leto. Razjasnil sem se okoli deklet. V kakšno smer, pa naj ostane zaenkrat pri meni. Nekateri izmed vas veste, da sem imel ničkoliko problemov, slabe volje in brezupa okoli deklet, zato je to pri meni še kako omembe vredno in pohvalno.

Na mobitelu imam še vedno vse lepe želje, smse, ki sem jih prejel za novo leto. Prejle sem jih še enkrat prebral. Najbolj zanimivo mi je to, koliko jih je le prekopiranih in poslanih naprej. Seveda je lepo besedilo in tudi same želje so krasne...pa vendar, ali je res to to? Ali so to res tiste želje iz srca, duše...srečno pa zdravo novo leto...ostalo pa tako in tako pride ob času. Sam zase lahko rečem, da se letos nisem trudil. Napisal sem sam, odposlal vsem prijateljem/prijateljicam in to je to. Naslednji dan sem še celo "jamral" ker mi je operater zaračunal polnih 10 evrov za to. Očitno je, da so te stvari le še navada. Če človek pošlje je v redu, če pa ne so pa takoj majhna razočaranja, ali celo zamere. Zase lahko rečem, da sem razočaran nad določenimi prijateljicami. Res se ga je pilo, res ni bilo mogoče na mrazu pritisniti pošlji naprej, pa vendar. Saj je tu drugi dan in tretji dan. Lepo je ko se nekdo spomni nate, lepo je ko vidiš, da le nisi sam. A od teh približno tridesetih katerim sem poslal svoje želje, sem prejel odgovore od dobre polovice. Priznam, sem rahlo razočaran, glede na to, da nisem prejel ravno od tistih oseb katerih sem najbolje pričakoval in za katere sem naredil največ...

Pustimo to. Tako in tako je praznovanje mimo, nič slabše ali bolje mi ne bo zaradi nezaželenih želja. Posvetil pa se bi samim željam katere sem prejel. Vsem se iskreno zahvaljujem, čeprav so me nekateri naslavljali v ženski osebi, ali pa spodaj se podpisovali z nekimi dekliškimi imeni, kot naprimer Binny*. Mogoče je ima prijatelj tudi svojo nežno plat, pa nisem vedel, me je pa vseeno pošteno nasmejal. Prejel sem tudi smrekico, ali pa nedokončan sms. Sicer za to krivim operaterja, saj tudi kaže na to, da ni bil v celoti obdelan, a druge polovice še kar nisem prejel. Škoda da se je izgubila, saj je bil ravno tisti boljši del, ko naj bi mi zaželel veliko žensk... Ja, imam kar pestro izbiro smsov. Najbolj pa mi je bil zanimiv sms, v katerem je že na začetku pisalo, da mi želi, da mi v novem letu nebi piva nikoli zmanjkalo...duhovito, le zakaj. Eni so se mi celo opravičevali, ker mi tako pozno odpisujejo, pa čeprav je komaj večer prvega dneva novega leta. No vseeno, še enkrat hvala. 

Tudi sam sem rahlo pozen da pišem o novem letu po tolikem času, a prej mi ni bilo vredno, sedaj pa, po določenem času, ko je že na pol pozabljeno kje ste bili in kaj ste delali, pa se je lepo malo spomniti še enkrat kako je bilo. Upam da ste za novo leto uživali v družbi ljubljenih, družine ali prijateljev. Sam sem ga preživel le kot dan, ko si pokonci dlje kot ponavadi (Čeprav ta dlje kot ponavadi mi ni tuj tudi čez leto. Vsak študent bo vedel o čem govorim) in se imaš lepo.

Sam zase upam, da bo letošnje leto boljše kot prejšnje. Vsaj za delček.

Za konec pa še misel, delček iz napisanih želja katere sem prejel:"Domišljija je edini raj, iz katerega nas ne more nihče izgnati."

Pa lep pozdrav

Konec

Spet strašim. Konec! Ponovno, v tretje, bloga? Pisanja? Ne.

Konec sveta! Je to mogoče? Se še spomnite "konca" sveta devet let nazaj? Ko naj bi ob prehodu v novo tisočletje napočil veliki pok ali potop, skratka, konec sveta? Ah, seveda se. Kdo pa bi pozabil pumpanje medijev...

No zadnje čase, so pričele v javnost curljati novice, ugotavljanja in teorije o koncu sveta leta 2012. Natančneje 21. decembra (Točna ura mi ni znana). Že slišali za ta konec, kajne? 

Jaz sem zvedel o tem koncu, ki prihaja, od prijatelja, ki je začel govoriti o neizbežnem koncu ves čas. Večina vas pozna vsaj en film, ki govori o tem. Sicer so filmi le filmi, pa vendar koliko bi lahko bilo resnice v domišljiji scenaristov je težko vedeti. 

Danes sem bil "primoran" gledati eno uro in pol dolg dokumentarec o zanimivi teoriji konca sveta. Z razlago raje ne bom pričel, ker je preveč informacij, da bi lahko strnil v kratko obliko. Govori pač o postopnem koncu sveta, katere vse bolj občutimo tudi sedaj, ob vse hujših vremenskih vplivih, ki se naj bi v prihodnosti le stopnjevali. Če želite vedeti vzrok, priporočam ogled dokumentarca. Najdete ga tukaj. Slika je sicer slabe kvalitete, vendar naj vas ne moti, važne so besede, s katerimi vas bo voditelj oddaje prepričeval o koncu sveta, če pa se mu boste uklonili, pa je to vaša stvar. 

Sam dejansko ne vem kaj naj si mislim. Ali bo konec? Ali je le še eno nategovanje? V dokumentarcu je ogromno dokazov, ki dejansko kažejo v prid dokumentarca. Pa vendar. Še vedno so v vsakem dokumentarcu našli dokaze, takšne ali drugačne. 

Kar se tiče tega dokumentarca, je v njem predstavljena le ena izmed mnogih teorij, kakšen bo konec sveta. Edino enako stvar, katero si te teorije delijo, pa je datum.

Menim, da je strah odveč, kar bo bo. Je pač neizogibno, če bo resnično konec z nami. Seveda se najdejo ljudje, ki v to verjamejo in ljudje, ki ne. Prav tako, kot eni verjamejo v vesoljce, vendar kot kaže ne bomo doživeli invazije vesoljcev. Kaj pa se bo zgodilo z nami, pa bomo videli čez skoraj štiri leta. Do takrat pa dajmo uživati, saj nam to vbijajo povsod v glavo. Po verižnih pismih, filmih in podobnih stvareh za pranje možganov. 

Me je pa prešinilo še eno razmišljanje okoli konca. Kaj bom storil, ko bo, če bo, res konec sveta? Kaj bi storili vi? 

Jaz bi se najbrš spravil k pisanju bloga, pozdrava, v upanju, da ga prestrežejo prihodnje civilizacije.

Pa še nekaj iz foruma, na katerem sem bral o tem. 

"Maji so napovedali 21. december 2012 za konec sveta. Tam se konča njihov koledar. Se tam končamo tudi mi?"

Pa lep pozdrav

Majavo

Takole. Pa sem spet med vami. Zadnje dni sem razmišljal, ali je bila to dobra ali slaba odločitev, da se pridružim tej skupnosti in ali bi moral blog preseliti kam drugam. Po pravici povedano, mi je vseeno. Določena populacija, katera bo dejansko hotela to brati, bo pač brala, ostali pa kakor želite. 

Na znani slovenski strani sem bral kregarijo o tem, čemu je namenjen blog in kakšen je sploh namen bloganja. Moje mnenje je, da kdor piše javni blog, dostopen vsakomur in pravi, da ga piše zase, se laže. Zakaj tako mnenje? Če bi pisal blog zase, potem bi pisal ali popolnoma zase, nekje v skriti datoteki na svojem računalniku, ali kakšnem osebnem dnevniku, ali pa bi imel blog zaklenjen in viden le avtorju. Zase lahko rečem, da blog ne pišem zase. 

Ob pisanju prejšnjega bloga sem prejemal spodbudne besede o pisanju in zato se mi je porajala misel, da razširim obzorja. In tu sem. Seveda se bo kdo našel in vprašal: Ja, zakaj si pa anonimen? Zato ker mi tako paše in imam osebne razloge okoli tega. Sicer pa sem deloma to razložil že v pozdravnem, prvem blogu. 

Spet sem se spomnil vprašanja, ki me že nekaj časa "matra". Je to besedilo ki ga pišem blog, ali le vnos v blog? Kaj mislite da je pravilno? Nikakor se ne morem zbistriti glede tega. Tako, da če je kateri bolj podučen o teh stvareh, lepo prosim za razlago. 

Še malo obnove zadnjih dni. Nič posebnega. Tipični dnevi zabušantskega študenta, ki ponavlja letnik. Večinoma je v ospredju lenarjenje, gledanje filmov, mogoče celo dvig riti izpred računalnika, do bližnje trgovine ali gostišča hrano, da vsaj nekaj spravi v želodec in to je vse. Seveda proti večeru ne gre brez obiska bara s prijatelji in pitja vseh vrst "pijač za odrasle". Tipični študent, se vrne domov ob tipični uri, danes je to malo prej kot ponavadi, tako da ima ta tipični študent še dovolj časa za pisanje tega vnosa v blog-bloga(??). 

Priznajte, da mi gre pisanje dobro od rok glede na to, da imam za sabo kar pošteno "kilometrino" danes pretočenega alkohola. 

Tako zgleda, ko mladi sinčki zapustijo gnezda in odidejo daleč stran, na svoje, misleč da je življenje lahko. 

Pa lep pozdrav

Pozdrav

Prihaja novinec! Seveda, jaz, Lev. Zaenkrat bom ostal anonimen, ker mi tako paše. Pač še en domišljavec, si boste mislili, vendar dajte mi priložnost. Potrudil se bom, da ne razočaram. 
Pa preidimo k poslu. Izkušnje s pisanjem bloga že imam, vendar ni bilo javno, tako, da mi tokrat prizanesite. Dejansko se počutim nelagodno, kot, da nastopam pred številčno publiko. Upam, da trema mine čim prej. 
O čem bom pisal? Dobro vprašanje. Glede na izkušnje me bo zanašalo od teme do teme, večinoma pa bodo to dolgočasna razmišljanja o tem in onem.
Zakaj tako ime ter ime bloga? Bil je trenutni navdih, plus tega imam rad leve. Mogoče me prime in spremenim, zaenkrat pa naj ostane tako. To je zaenkrat vse. Do prihodnjič.

Pa lep pozdrav

Arhiv - Konec

Ja. Naslov pove vse. Skoraj vse. Tale blog gre v pokoj. Mogoče se kdaj spravim kaj lepega še napisati, vendar to naj bi bil zadnji vnos.
Ne bodite žalostni in ne skrbite. Mojega pisanja ni konec, vendar o tem še ne bom pisal v tej vrstici. 
Zvesti bralci veste, da sem razmišljal o selitvi in širjenju obzorja. No, bil je lep dan, oziroma že večer. Noč. Kot ponavadi, ko me kaj prime, me je tudi prijelo, da odprem nov blog. Javni. In sem ga. Šel sem na stran www.blogger.com in se lotil izdelave. Malo sem čaral, razmišljal o izgledu. Kaj dosti nisem imel izbire. Poznate besede: "Any color, as long as it black." Mislim, da mi ni potrebno razlagati točnega izgleda, tako in tako, pa boste kmalu lahko videli. 
Bolj se je "zakvačkalo" pri imenovanju sebe, ter bloga. Seveda sem si želel ostati anonimen, tako da mi ni bilo druge izbire, kot, da izberem levjo tematiko. Kdor me pozna, dobro ve o čem govorim. O tem priča tudi neminljivi avatar na MSNju. 
Na pamet mi je padlo "umetniško" ime Lev, ime bloga pa Levovo kraljestvo. Zakaj levovo in ne levje? SSKJ pravi, da je oboje pravilno. Plus tega je levovo v ednini, levje pa lahko tudi v množini. Kot sami veste sem jaz ednina, tako da ostane levovo. 
In je nastalo. Od sedaj naprej bom ob novem vnosu, opozoril v "bulletinih", pisanje pa ostaja nespremenjeno. Nič novega. 
Imam le eno prošnjo. Ker sem pač anonimen, prosim zveste bralce, ki radi komentirate (vesel bom komentarjev, dobrih, slabih, še posebej pa zelo rad v okviru tematike, o kateri bom pač pisal), da komentirate brez omembe mojega pravega imena ter priimka. Pač, da ostane anonimnost na nivoju. Vnaprej se vam za to zahvaljujem. 

Pa lep pozdrav



PS: Joj! Skoraj bi pozabil glavno stvar pri vsem tem! Link do novega bloga imate TUKAJ. Poskrbel sem, da si ga je tudi lahko za zapomniti: levji.blogspot.com

Arhiv - Novo leto

5
4
3
2
1.....

........Čakaj..kaj že odštevam? Kaj bo jutri?...aha! Točno! Nov dan! ..nene ne more biti to... Zunaj tako poka, kot med manjšo vojno. Je to morda vojna? Ne, ne ne more biti... Saj drugače je le navaden dan. Če pomislim kaj sem počel čez dan.. Pospravljal, brisal, sesal...hišna opravila pač. Le kaj naj bi bilo tako posebnega v tem dnevu. Nič bolje nisem pobrisal prahu, nič bolj se stanovanje ne sveti, kot ponavadi, ko to opravim. Pa vendar mi to pokanje ne da miru. Dobivam nenavadne sms-e, v katerih mi vsi želijo nekaj lepega, veselega, kot da bi imel rojstni dan. Pa vendar to ne more biti to. 
Aha! Novo leto je! Ampak...kaj je tukaj tako veselega? Zakaj se ga vsi tako veselijo? Ne razumem. Vsako leto je človek starejši, se stara, zakaj potem ljudje "jamrajo", da kam grejo leta itd. A hkrati praznujejo novo leto, kar se da veselo. 
To sem pisal včeraj. Nekaj ur pred novim letom. Kaj lahko rečem po novem letu? Pogovarjam se z mojo dobro prijateljico, o tem kako sva preživela praznovanje. Nato sem ugotovil, da sem vse voščilnice poslal kot mmse, tako, da mi je Simobil mastno zaračunal. In se mi je milo stožilo kar na splošno o vsem slabem. Hitro, me je hotela potolažiti. Staro leto je mimo, novo je tu, sedaj bo vse drugače, vse bolje, bolj normalno. Pa ali je res? Ali bo res? Nič drugače se ne počutim, nič bolj veselo, srečno. Nič se nisem spremenil, nič drugače ne razmišljam. Zato ne razumem zakaj naj bi se vse ostalo spremenilo. 
Ležim, tu v postelji, z računalnikom v naročju. Opazujem, če se kaj spremenilo v družini. Ničesar. Vse je tako kot je bilo, le tu pa tam je slišati omeniti novo leto. 
No pa da se malo spomnimo prejšnjega leta še zadnjič. Kaj sem takega doživel, kaj bom pogrešal. Doživel nisem nič presunljivega, vrednega omembe. Spoznal sem nekaj dobrih ljudi, krasnih ljudi. Kaj bom pogrešal iz prejšnjega leta? Ničesar. Po mojem mnenju je bilo leto 2008 eno izmed slabših oziroma mislm, da kar najslabše. Seveda to mislim o dosežkih na vseh področjih, ter neuresničenih željah. 
Kaj pričakujem od novega leta? Ničesar. Kar bo pa bo. Skrbi so ostale enake, želje so ostale enake, kot prejšnje leto. Ciljev nimam, le želje in upanje. Kaj bo in česa ne bo bomo pa videli konec tega leta. 
Vsekakor sem radoveden in me zanima kaj bom doživel, kaj dosegel. Pričakovati ne maram nič, ker je pri meni navadno tako, da namesto pričakovanja dobim razočaranje. Zato sem se tega odvadil. 
Upam, da bom ob koncu leta lahko ponosno rekel, da je bilo letošnje boljše kot prejšnje. In upam, da bom bil zrelejši, s kakšno izkušnjo več, s kakšnim lepim momentom več. Ta trenutek pa lahko rečem, da sem vesel le tega, da so prazniki mimo.

Srečn'ga pa zdrav'ga