Neko razmišljanje

Včerajšna noč je bila ena izmed zanimivejših letošnjega leta. Seveda je dan na začetku potekal tako kot ponavadi, točno kako, pa si lahko preberete v prejšnjem vnosu v blog. Razlika je bila le ta, da sem šel včeraj celo na predavanja. Velik korak zame a majhen za našo šolo. 

No in kaj je bilo tako zanimivega. Seveda, po kosilu-večerji, se prileže pivo, pa smo šli. Trije. Nikamor drugam kakor v našo stalno gostilno, za šank. Bilo je super. Natakarica je bila v redu, ostali pivci so bili v redu in tako je padlo spet nekaj piv. Vsakokrat se vprašamo, kako nam to uspe. Gremo na eno pivo, konča se najmanj s petimi. No in tako je potekal večer, do kakšne devete ure. Nato dobim klic prijateljice, kje smo, kaj delamo. Povabil sem jo, da se nam pridruži. Na eno pivo. Prišla je, spili smo seveda več kot eno pivo. Naš tretji član je odšel domov, tako da smo ostali samo še jaz, prijatelj in kolegica. Preselili smo se v drugo gostilno. Naročili znamenito podmornico in se je pričelo. Očitno kolegica ni zdržala toliko kot medva, zato je bila pošteno "vesela". 

Veselili smo se, imeli se lepo. Bilo je tam še nekaj mladih pobičev, pogovarjali smo se, se veselili. Zanimivo mi je bilo, kako je eden tistih pobičev osvajal kolegico. Ali drugače rečeno, namigoval na raznorazne perverzne stvari. Nikoli še nisem imel priložnosti videti, če lahko rečem, "jebača" na delu, zato sem še z večjim zanimanjem spremljal vsak njegov gib. Prišel sem do zaključka, da moraš imeti velika moda (beri jajca!), da ti kaj takega uspeva. Sicer je potem raje odnehal, saj sva bila jaz in prijatelj, kot njena varnostnika, leva, ki varujeta svoj plen. Če bi lahko sploh rekel plen. Kako se je vse skupaj končalo? Zamislite si prizor: ura dve ponoči, žive duše ni na ulici, pada sneg, lepo počasi. Cesta je zasnežena, še ne plužena. Trije, dva fanta in dekle hodijo po sredi ceste. V soju luči je videti obrise kako se smejejo in se veselijo. Dokaj lep prizor, če odvzamemo alkohol, kateri je hudo vplival na to dekle. Ja, kolegico sva spremila do doma, se pravi 15-20 minut hoje proti centru mesta. Okolica je bila prekrasna, če bi se spomnil bi slikal, a jaz sem bil z mislimi drugje. Drugje, pri paru, sredi poti, ki me je vodila bogvekam (na pivo), takrat po kosilu-večerji. Zdaj boste mislili, kakšnem paru? O čem človek govori? Bom razložil, črnila ne potrebujem, papirja pa tudi ne, tako, da mi ne bo zmanjkalo. 

Da malo prevrtim nazaj čas. Takrat ko smo šli od kosila-večerje na pivo, smo pač šli po običajni poti. A tokrat je blo drugače. Sredi poti, nam prekriža pot par. Sredi ceste sta se stiskala in se poljubljala. Tako blizu poljubljanja in objemanja nisem bil že dolgo. Nista se pustila motiti, ko je meni meter stran vzelo sapo, in kot pri strganem filmskem traku sem v nekaj sekundah podoživel dve leti bivšega življenja, dogodkov in ljudi, ki so me tisti čas spremljali. 

Lahko rečem, da mi je tisti par pokvaril dan? Mogoče. Jaz vem le to, da ko smo pili, se veselili, se pogovarjali, se smejali, se je meni prikazovala slika tega para, natanko pred mano, kot zrcalo preteklosti. 

Nerad se spominjam preteklosti, pozabil sem jo. A taki prizori...taki prizori te vržejo nazaj v brezno. Ne pustijo ti dihati. Taki prizori te spravijo na kolena. Taki prizori, ti orosijo oči. 

Bil sem obupan, bil oslabljen, bil na dnu, bil niče, bil zguba. A tak prizor, te lahko spravi v najhujšo pogubo, najhujši pekel, če mu le pustiš. 

Sam sem to preživel. Nisem v pogubi, ne v peklu. Le otožnost, na stare čase je prišla, čase, ko sem ljubil.

Pa lep pozdrav