Po dolgem času

Približuje se konec Marca, jaz pa pišem komaj drugo objavo v tem mesecu. Tolikokrat sem se že lotil pisanja objave, a nikoli mi je ni uspelo dokončati in objaviti. 

Pisal sem o pesmi Living next door to Alice in o tem, kako sem jo, mesec nazaj, slišal v baru, v prijetni družbi boljše polovice. Razglabljal sem, o čem govori pesem. Kako je pevec hrepenel po tem dekletu, a mu nikoli ni uspelo najti poguma, da bi ji povedal svoja čustva. 

Zebe me. Povprečen večer, radiatorji topli, toplina v domu. Jaz pa sedim v temi, tresoč od mraza, katerega sploh ni in čakam...

Nadaljujmo razglabljanje o čem sem še pisal. V nekem filmu, dolgo je tega, se mi je v spomin vtisnil citat, v prevodu:"Kaj, če delamo prav, a se nam zgodi slabo". Naslov filma je pozabljen. 

Ta citat se mi velikokrat prikrade v misli. Kaj, če človek dela prav, se trudi, vse izvaja, dela kot je treba, a še vedno je na dnu, ni pohval, ni dobrih rezultatov, ni ničesar. V preteklosti sem se velikokrat vprašal, kaj sem delal narobe, kje sem naredil napako, da sem si zaslužil le slabo. Vendar se je končno mi le obrnilo na bolje. Upam da bo vredno mojega trpljenja, da bo vredno neprespanih noči, prejokanih dni, tednov samote in depresije... Morda je bilo vse to le v moji glavi! Vendar težko verjetno. Sam ne upravljam ljudi okoli sebe. V tisti neobjavljeni objavi sem si tudi postavil zanimivo vprašanje: Ali sem preveč odkrit? Ali moja odkritost odbija ljudi? Prijatelji me poznajo kot nekoga, ki mu ni težko povedati v obraz, nekoga, ki je brez dlake na jeziku. Pa je bil to vzrok, da se mi je slabo godilo? Delal sem manjše raziskavice, preizkušal. Nove ljudi, katere sem spoznal sem preizkušal. Kazal sem jim različne osebnosti, vendar ne spet tako zelo različne. Če sem bil vsaj malo skrivnosten in nisem takoj zaupal ter se razgovoril, sem požel kar dobre uspehe. Seveda je bil dober uspeh, da me je ta oseba dejansko pogledala čez nekaj dni. Če pa sem bil nek lahek pobič, ki je hitro zaupal, povedal, kar mu leži na duši, pa sem doživel hladen tuš po tednu ali dveh. Dejansko sem s takimi osebami popolnoma prekinil stike! Pa ne le po svoji volji! Očitno je res nekaj na tem. Je pa res, da se človek nikoli ne preneha učiti, če pa preučuje ljudi, je pa sploh nemogoče, priti zadevi obnašanja ljudi, do konca.

Sledila je objava, tudi neobjavljena, o splošnem jamranju čez celoten svet, ljudi in dejanja, ki so mi takrat pokvarila dan. Naprimer to, da sem nek večer prišel popolnoma moker domov, zaradi avtobusa, luknjaste ceste in ogromne luže. Veliko o tej objavi ni za povedati. Spet je bila v ospredju pesem, tokrat od Lighthouse family - High. Morda jo poznate. Vsekakor priporočam poslušanje sleherni duši. 

Nato je prišla zgodbica. Kapnilo mi je v mislih in nastala je praktično iz nič. Deležna je bila nekaj pohval, tako, da sem sklenil, da se nadaljuje. Kdaj bo to, pa je le vprašanje časa. 

Dočakal sem...

Sledila je objava z mojo izpovedjo. O tem, kako me je ljubezen omehčala. Vedno sem govoril, da se ne bom vdal, da se ne bom pustil prizadeti, da me ne bo spravila na kolena. Pa me je. Kakor hitro me je dohitela, tako hitro sem bil na tleh, premagan. Sedaj mi gre le še ona po glavi. Ah, ta ljubezen! Omenil sem tudi film Twilight. Vsekakor film za domačo videoteko. Če si ga še kdo ni ogledal, mu priporočam, sam pa se bom lotil še knjige. 

In zadnja objava je bila danes, ki se je na meni neljub način pričela, zato sem pričel s pisanjem nove, te, ki jo sedaj berete. 

Pa lep pozdrav

Zgodbica - I. del

Stal je. Piš vetra je mršil njegove povprečno dolge rjave lase. Slišal ni ničesar. Ne mestnega hrupa v daljavi, ne ptic pevk, ki so se počasi vračale nazaj z juga, ne temačne, mirne reke, ki je počasi, a vztrajno tekla globoko pod njim. Roke so se mu skrivale v žepih, kot pred nečim hudim. Čeprav je bil dokaj topel, sončen dan, je drgetal in se tresel. Rahlo bled v obraz se je zazrl naokoli. Nikjer ni bilo žive duše. V daljavi se je slišalo hupanje avtomobilov, ljudi, ki so hiteli iz služb domov k družinam, svojim ljubljenim. Njegove rjave oči so se zalesketale. Ljubljeni. Misli so mu odplavale domov. Oče. Mati. Sestra. Hudi časi so in še prihajajo. Mati je izgubila službo, očetova je na kocki. Še najbolje se drži sestra. Živi v svojem svetu, tako kot on, tako kot oče in mati v svojem. Napeto je postajalo. Vsi ti problemi, ves ta problematičen svet. Vplival je na njih. 

Bodo že razumeli, čas bo zacelil vse. Morda jim bo potem bolje. 

Sredi razmišljanja, ga je zmotilo zamolklo hupanje približajočega vlaka. Ni prenehal s hupanjem. "Kaj me res ne more nihče pustiti pri miru?!" je pomislil. Z naveličanim pogledom je pogledal proti vlaku. "Pa kaj trobi, kreten." Za stotinko sekunde je zagledal strojevodjo, ki mu je kazal znano gesto, rekoč da je neumen. Hotel mu je nazaj pokazati sredinca, a vlak je že švignil mimo njega. Močan veter, ki ga je povzročil vlak, ga je prisilil, da je naredil korak. "Nihče me ne razume! To je moja stvar, kaj delam na železniškem mostu!" Ni se pustil motiti, z mislimi je odplaval nazaj. Dobri stari časi, ko je bil igriv in vesel. Ko se je preganjal po ulici, kakor mlade račke v reki pod njim. Ko še ni vedel, kaj je to ljubezen. Ko še ni vedel kaj ga čaka. In sedaj, veliko let kasneje, stoji tu, na mostu. Odrasel, a še vedno z veliko življenja pred njim, v vsej svoji temačnosti, čakajoč trenutek. "Zakaj se mora to dogajati meni. Tudi drugi imajo probleme, pa kako jih rešijo?! Kako se soočijo?! Jaz ne zmorem, ne zmorem več tega!" Od razočaranja je zavzdihnil. "Preveč je vsega, preveč. Nikoli mi ne bo uspelo." Misli so mu že odplavale daleč stran, a mi ostajamo z njim. Tu stoji, sključen, kakor, da na ramenih nosi vse tegobe tega sveta. Glava mu je sklonjena, oči gledajo v prazno. Še nekaj mesecev nazaj, ste ga lahko videli vsega veselega, zadovoljnega. Bil je tak kot vsi ostali. Zabave in rajanje pozno v noč mu ni bilo tuje. Šolo je opustil. Potihoma. Vsake toliko je še šel pogledati, a v glavi že dolgo ni bil več pri stvari. Preprosto ni bilo to zanj. Ni bil zadovoljen s sabo. Pričakovanja so padla v vodo. Skrbi je utapljal v alkoholu in družbi. Na zunaj ni kazal znakov skrbi, ni kazal znakov trpljenja. A v njem je mlelo dan za dnem. Nikakor se ni moral osredotočiti. Postal je tih, zaprt vase.  Doma so slutili, da gre nekaj narobe. Vendar bili so vsak v svojem svetu. Bil je sam. Osamljen. Že dolgo. Želel si je nežne roke. Objemov, v katerih bi se skril pred skrbmi. Poljube, kateri bi pregnali vse slabo od njega. Dolgo je iskal. Dolgo čakal. Brez uspeha. Bil je na robu obupa, razmišljal je o vsemogočem. Zanj prostora ni bilo na svetu. Poskusil je storiti samomor. Na žalost ali srečo je pristal v bolnici, urigirali so še pravi čas in mu sprali, kar je pogoltnil. Dolgo časa ga ni bilo domov. Ko je prišel, ga je oče pričakal s pestjo. Da mu ne pride kaj takega več na pamet. "Kaj pa on ve, kaj se z mano dogaja!" Mama je v joku kričala nanj, kako je mogel kaj takega storiti. Tako je okreval še doma. Naj bi padel z balkona. Kasneje, ko se je spet vrnil med njih, ga niso več poznali. Pil je še več, pričel je celo z drogami. Vseeno mu je bilo za cel svet. Domov se ni več vračal. Ostajal je v študentskem domu. Ni imel denarja. Sposojal si ga je od prijateljev. Jedel ni veliko. Kakšen dan celo nič. 

Nato se mu je izboljšalo. Kar naenkrat. Našel je delo. Dobil je vsaj nekaj denarja, da je preživel skozi dni. Kakor da bi odrezal je prenehal s pitjem in uživanjem drog. Imel je dovolj. Zapiral se je v sobo, prenehal je hoditi na zabave. Zunaj se ga je videlo le še na poti na delo in v trgovino. Šole ni več poznal. Proste ure je preživel pred zaslonom računalnika. Bil je njegovo okno v svet. Virtualni svet. Zanj je bil to resničen svet, kjer mu je šlo dobro. Imel je virtualne prijatelje, virtualne zabave, virtualne ljubezni...

"Matic?!" je zaslišal za seboj. "Matic! Kaj delaš tu?!" 

"Monika! Kako si me našla?" 

"Šla sem k tebi domov, pa te ni bilo, pa sem se sprehodila čez sprehajališče in te opazila tu. Kaj počneš na mostu?! Takoj pojdi stran!" 

"Pusti me pri miru! Rad bi bil sam!" 

"Ne bom te, takoj pojdi sem! Nevarno je! Prosim te, ne stori si hudega!"

"Ničesar si ne bom storil, samo pusti me pri miru! Še misliti ne morem v miru?!"

"Matic, prosim, pridi sem, greva domov. Prosim!"

"Pa kaj ti je! Sem rekel, da si ne bom nič storil! Sicer pa, te nič ne briga!"

"Strašiš me! Pridi k meni!"

Zavzdihnil je in počasi šel proti njej. Močno ga je objela, on pa je naveličano še vedno držal roke v žepih. Odvlekla ga je z mosta. Še zadnjič danes se je uzrl nazaj proti mostu. "Pa saj je samo most..." 

"Prosim, ne počni mi tega! Veš, da te imam rada!" 

"Ah! Seveda...Pa saj nič nisem nameraval, le mir sem želel imeti..."

"Na mostu ja! Drugič si ga najdi drugje!" 

Njune pojave so izginile za ovinkom. Monika je bila njegova punca. Njegova bivša. Spoznal jo je v svojem virtualnem svetu. Prepričala ga je, da sta šla ven na pijačo. Bila mu je všeč. Postal je srečnejši. Čez nekaj časa, je izvedel, da ga je prevarala. Podlegla je drugemu. Njemu pa se je zrušil svet. Vse, kar mu je uspelo zgraditi. Ni je več maral. Ni je več hotel. Vendar ga je hotela nazaj, bilo ji je žal. Bilo mu je vseeno, kaj se dogaja. Zato je še vedno bila proglašena za njegovo punco. Skupaj sta spala, skupaj preživljala dneve. Njegove sanje pa so bile neuresničene. Ni bilo nežnih rok, ni bilo toplega objema. Ni se maral objemati in poljubljati z njo. Pa vendar je vseeno še vztrajala z njim. 

Preden sta prišla domov, je spet pričela z enim in istim, kot vedno. 

"Zakaj me ne maraš?"

"Halo! Ženska! A se ti zavedaš kaj si mi naredila?!"

"Ja pa saj sem se ti opravičila, žal mi je za to..."

"In to misliš, da odtehta vse?!"

"Jah..očitno ne, vendar se ti želim odkupiti."

"Odkupila se mi boš, ko boš izginila iz mojega življenja.."

"Nesramnež! Človek ti želi dobro, žal mu je, ti pa takole!"

"Ničesar tega ne bi bilo potrebnega, če bi ti malo bolje razmišljala z glavo!"

"Pa kaj resnično ne misliš pozabiti?! Kolikokrat se bom še morala opravičiti?!"

"Se sploh ni treba. Storila si mi že dosti gorja."

Pot sta nadaljevala v tišini. 

Se nadaljuje...

PS: Vsakršna podobnost z resničnim življenjem je zgolj naključna. Imena, dejanja in kraji so izmišljeni.