Zgodbica - III. del

Zbudil se je v sončno jutro. V njuni sobici je vel prijeten hladen vetrič, ki je igrivo premikal zavese sem in tja. Počasi je odprl oči. Sončni žarek ga je prebudil. Osvetljeval je oba. Monika je mirno dihala na njegovih prsih, kot da bi poslušala njegovo srce. 

Spomnil se je prejšnjega večera. Ponovno se je zavedel, kaj se ga loteva. Da bi ji oprostil? Ne... Ne zmore... Ali..pač? Tako lepo sta se imela. 

Po tistem koncertu se je le še stopnjevalo. Videla sta se vsak dan. Sprehajališče je postalo njun drugi dom, reka pa njuna priča. Popoldneve in večere sta preživela objeta drug z drugim, poslušajoč ptičje petje in šumenje trave ob poletnem vetriču. 

Bila je njuno drugo mesečno praznovanje dneva, ko sta prišla skupaj. Bilo je krasno. Preden sta se videla je Matic odhitel v cvetličarno po šopek rož. Vrtnice. Oboževala jih je. Njihova nežna krvavo rdeča barva je pustila v njej vedno velik pečat, ko sta se sprehajala mimo cvetličarn ali osrečenih ljudi, ki so imeli te prelepe rože na vrtu. Matic je to dobro vedel. Iskrile so se mu oči, ko mu je prodajalka lepo urejala šopek. Kot majhen otrok, vesel nove ogromne igrače je previdno prijel šopek rož. Ko je opravil, se je odpravil na dogovorjeno mesto. Kot ponavadi je Monika rahlo zamudila. Ves živčen je za hrbtom skrival vrtnice. Pozdravila sta se z dolgim, močnim poljubom. 

"Kaj skrivaš?" je smejoče vprašala Monika.

Brez besed ji je z nasmehom pokazal šopek. Moniki so se zaiskrile oči. Prijela je šopek, poduhala vrtnice, nato pa močno objela Matica.

"Najboljši si!"

"Rad te imam."

"Jaz tudi tebe!"

Uspelo mu je! Načrti so se uresničili. Vse je potekalo gladko. Preživela sta nekaj časa tam kot ponavadi, nato odšla v kino, kot se za tako lepo ljubezensko obarvan dan spodobi, je bil film ravno takšnega žanra. Zadovoljna sta se odpravila še na večerjo. Privoščila sta si malo bolje, kot le pico, tako da sta v tem še toliko bolj uživala. Matic se ni imel lepše v življenju še nikoli. 

Monika se mu je v naročju premaknila. Dvignil je glavo, da bi prisluhnil, ali se prebuja. Z rahlim odporom se je je dotaknil in jo pobožal po golih ramenih. Občutil je, da ima rosne oči. Jezen je bil sam nase. Kako se mu je lahko to zgodilo. Pa ravno na tako lep dan! Zakaj?! Zakaj je moral to doživeti ravno on! Z glavo je v jezi butnil nazaj na blazino.

Po večerji ponavadi prija malo poleževanja, vendar sta se odločila, da bosta ta dan proslavila maksimalno. Odločitev je padla in odkorala sta v diskoteko. 

Zunaj diskoteke se je slišalo močno bobnenje skozi močne stene. Vhodna vrata so vabila. Varnostnika pri vhodu sta dala vedeti, da z njima ni šale. Če smo pokukali v notranjost, se ni videlo ničesar. Le stopnice, ki so vodile nekam dol, kot da bi človek šel k hudiču. Iz tam dol je vel močan vonj pomešan z vsemogočim. Po stenah stopnišča je tu pa tam posvetila ena izmed nešteto luči izpod stropa diskoteke. Dlje ko smo šli po stopnicah, bolj glasna je bila glasba. Pokukali smo izza vogala. Ogromna množica ljudi se je gnetla na plesišču, vsi so se gibali v podobnih ritmih močne glasbe. In sredi vse te množice smo zagledali naš par. Oba sta bila prepotena , vendar ju to ni oviralo pri plesanju. Trdno stisnjena, sta plesala, gledajoč drug drugega. Nista se zmenila za množico ljudi, ki so pritiskale na njiju. Nista se zmenila za nas, ki smo ju opazovali. Nista se zmenila za Matičevega prijatelja, ki se jima je težko a vztrajno približeval, da ju pozdravi. 

"Matiiiiiic!! Matiiiiiiiiic! Eeeej! Matiiiiiic!"

"Oooo poglej, poglej, kaj pa ti tukaj!"

"Uf, kaj le! To je moj dom za čez vikend! Kaj je pa vaju dva prineslo sem?"

"Ah, zaluštalo se nama je po plesanju!"

"Super! Ej, daj se dobimo zunaj, grem samo do svoje družbe, da jim nesem tele vodke!"

"V redu"

Z Moniko sta se spogledala. Vprašujoče jo je pogledal, da bi videl ali je naredil dobro, ali bi raje da bi bila sama zase. Stisnila se je ob njega. Vedel je kaj to pomeni. Povlekel jo je in odšla sta ven, kjer se je dalo normalno pogovarjati. 

"Saj ne bo dolgo z nama."

"Matic ne skrbi, saj je v redu."

"Ne govori, vem kaj si misliš. Ga bom odslovil."

V tem trenutku je prišel David ves nasmejan. 

"Kaj je vidva golobčka, še kaj skupaj?"

"Hja no, kakor vidiš, še vedno, ja."

"Bosta kaj pila?"

"Ah ne, ni potrebno. U bistvu sva se mislila počasi odpravljati.."

"Daj no daj! Ura je komaj dve zjutraj! Kam gremo?"

"Ne, resno. Utrujena sva že. Cel dan sva že v mestu in naokoli."

"No, bota nekaj spila in bo bilo bolje!"

"David, hvala, res, vendar..."

"Daj Matic ne serji ga! Gremo samo na eno pijačo!"

Monika je ostala tiho. Malo je pomislil.

"Velja. Ko se že toliko časa ravno nisva videla."

"Super!"

Odšli so v bližnjo gostilno. Sedenje na terasi je bilo super.

"Natakar! Tri džus-vodke!"

"Ne David! Ne bova midva tega pila!"

"Ah, daj no daj! Zaradi ene ne bo nič narobe!"

Matic ni imel moči. David je že izgledal rahlo opit, zatu mu je bilo oporekati še težje. Končana je bila prva runda. Na Matičevo žalost, tako še druga in tretja. Družbica treh se je počasi razvnela. Vsi trije, seveda tudi Monika, so postali bolj glasni. Prijelo se jih je dobro. Moniki še posebej. Matica je strastno poljubljala, ga lizala kar tam sredi ostalih ljudi v gostilnici. Matic pa jo je odrival, saj sta bila med ljudmi. 

"Bova kasneje, ljubica." ji je govoril. Ona se ni vdala. Hotela je svoje dobiti kar tam. Nato se je naveličala, ter odšla na stranišče, da se uredi. 

David je nato se mu tudi izmuznil, rekoč, da gre pogledati kako se drži njegova družba v diskoteki, ter da bo kmalu nazaj. 

Tako je Matic ostal sam za mizo. Po nekaj minutah ko Monike še kar ni bilo, se je odločil, da odide še sam na stranišče in sproti še preveri, kaj počne Monika toliko časa. Odšel je mimo ženskega stranišča. Skozi priprta vrata je na hitro opazil par, ki se je strastno poljubljal kar sredi stranišča. Lasje ženske so mu bili nekam znani. Zastalo mu je srce. Ustavil se je kot, da bi ga nekdo zamrznil. Ne more biti ona...nemogoče. Počasi je šel nazaj, prepričajoč samega sebe, da je videl narobe. Rahlo je odprl vrata. Videl je svetlolasca, ki je strastno poljubljal žensko, z eno roko pa ji stikal pod njenimi hlačkami. Ko jo je pričel lizati po vratu je opazil njen obraz.

"Monika! Kaj počneš?!!"

Odvrihral je do Davida, ga odtrgal iz nje, ter ga močno boksnil v obraz. Pokazala se je kri. 

"Ti prasec! Kaj se greš! Kako moreš!"

"Daj stari, umiri se! Itak ne bi bila dolgo skupaj!"
"Ti bom jaz dal dolgo skupaj! Ti pa veš!"

David je prejel še en udarec v mednožje in padel po tleh. 

"Kako moreš!"

"Matic! Nehaj prosim!"

"Tiho bodi, prasica! Enako si kriva kot on!"

"Na pomoč!!"

Monikino vpitje je preglasilo kletvice, izgovorjene iz Matičevih ust, med udrihanjem njegovega nekdanjega najboljšega prijatelja. Prihiteli so gostilničarji, ki so hitro naredili red na stranišču. Matic je bil ves zaripel v obraz. 

"Da vaju ne vidim več v svojem življenju! Nikoli! Prasca!"

Odvihral je ven iz gostilne, proti domu. Monika je odhitela za njim. 

"Matic!" 

"Izgini mi izpred oči! Izgini mi iz življenja! Izgini domov!"

Odhitel je proti domu, Monika pa je v joku padla na kolena. Tako hitro ni še nikoli šel domov. Sproti si je od žalosti in jeze brisal solze. Ni vedel o čem naj razmišlja, ni vedel kaj naj si misli. Vse kar je imel v mislih je bil prizor Monike in Davida. Potolkel se je po glavi, kot da bi želel izbiti prizor iz glave. Ni šlo. Doma se je slekel in vrgel na posteljo. Moker obraz je zakopal v blazino. Slišalo se je kako je vpil, slišali so se kriki bolečin, bolečin globoko v srcu. Pričela se je njegova nočna mora.