Arhiv - Govor

Najlepši. Ampak čisto zares najlepši so vedno začetki. Zaljubljeni, včasih vzdihujoči, strastni in polni, polni radovednih pričakovanj. 
Ko vsak nov dan, ko čisto vsak nov dan prinese nove vtise in ko domišljija nima in nima meja. 
Tako nekako, tako nekako so tudi vama minevali dnevi, minevali meseci. Odnos je postajal miren, globok, razumevajoč, topel in trden. Dovolj trden da je pripravljen in sposoben zgraditi trdnjavo, ki bo v svoji notranjosti varovala skupno bogastvo. 
Poroka. Kronanje zveze dveh ljubečih src je romantičen dogodek, velja pa za uradno potrditev ljubezni, medsebojne naklonjenosti in spoštovanja. Je dan, ki si ga želita za vedno vtisniti v spomin, kot nekaj čudovitega in neponovljivega. In vedno tudi zato, ker želita javno in glasno povedati: 
S tem človekom, z njim, prav s tem človekom si želim deliti pot v dobrem in tu pa tam, tu pa tam. In če že bo, naj bo čimbolj poredkoma. Tu pa tam manj dobrem.

Arhiv - Ponovno med Vami

Danes sem Vam že serviral en vnos v blog in mislim, da je čas da končno se spravim k pisanju novih, ne več tako svežih novic. Res. Dolgo se nismo slišali. Dolgo nisem pisal. 
Nekateri so me že spraševali kaj se dogaja. Najbrš sem Vam dolžan pojasnilo. Zagotavljam vam, da ni bilo dneva ko nebi pomislil na blog in na vas, zveste bralce. Vendar...preprosto povedano, ni mi bilo do pisanja. Zadnje čase se z mano dogaja preveč stvari, preveč vsega. Preprosto sem se izgubil v svojem življenju. In sedaj stojim na neznamem križišču in se odločam, čakam da dobim znamenje ali namig katero pot naj uberem. Nikoli si nisem mislil, da bom kdaj moral sprejemati življenjske odločitve. Ampak pustimo to. 
Velikokrat sem se spravil pisati blog zadnje čase, pa mi nikoli ni uspelo do konca 
napisati. Vedno je kaj prišlo vmes. Tudi pri tem bi skoraj bilo enako, vendar sem si rekel, da je tokrat potrebno zadevo izpeljati do konca. 
Ne bom vas zalagal z informacijami kako sem se imel in kaj sem počel zadnje dni od zadnjega vpisa. Preveč dolgočasno. Tudi ne bom na dolgo razpredal o vsemogočem. Zato bo še čas. V bistvu sem se hotel le oglasiti. Da vidite da le nisem pozabil...

Vendar ne morem končati ne da bi vam izrekel kratko misel. 
Upanje umre zadnje. 
Vsem znana misel. Zakaj sem moral izbrati to misel, ko pa je že tako zguljena in 
vsakdanja? 
Včeraj sem gledal film. Kaznilnica odrešitve (The Shawshank Redemption). Priporočam ogled. Govori o upanju. Več vam ne morem povedati ker si ga morate preprosto ogledati. 
Tudi opisa filma se mi ne da pisati. Bom pa zato napisal še nekaj vrstic o tej temi. Cel dan že berem blog pri(znanega) blogerja Volka. Povsem od začetka. Od začetka, takega kot je moj. In ustavil sem se pri blogu o upanju. In o taistem filmu, ki sem ga gledal včeraj. In o tem kakšno življenje živimo. Morda se spomnite ko sem govoril o enem izmed prejšnih vnosov o življenju kot iz filma? On je pisal o življenju iz stripa. Pisal je o tem kako lepo znajo prikazati življenje v filmih in kako je prikazano žalostno v stripih. Samsko. 
Sicer sam ne poznam toliko bolj stripov, vendar mu verjamem in se strinjam kar pravi glede filmov, kjer je mnogo lepše. Le zakaj ne moremo imeti takega življenja. Konec dober, vse dobro. Le kdo si ne želi takega življenja... 
Dejstvo je, da sem se zelo poistovetil z Volkom in ga bom prebiral še naprej, Vam pa prilagam povezavo, da si preberete več o tem. Moje tipkanje je tu končano. Za danes.


Ponovno med Vami, Vaš Uroš.

Arhiv - Morje

Mi gremo pa na morje, se plavat naučit... Vedno kadar pomislim na morje privre na plano ta pesmica. Mislim, da jo pojejo Čuki. In včeraj ter predvčerajšnim nisem le mislil na morje, ampak sem ga po dolgem času spet občutil. Bilo je prekrasno. Ni me ustavilo sobotno hladno vreme in hladna voda na površju. Čeprav me je zeblo, da sem se tresel kot vibrator, sem neznansko užival med kopanjem. v nedeljo je bilo pa itak krasno sončno vreme, ki je rahlo otoplilo morje tako, da je bilo kopanje vrhunsko. Vsekakor bi rad v kratkem ponovil. Vendar bomo videli kako bo s tem. Se kdo ponudi da gre kampirat z mano? 
Spanja je bilo malo. Bili smo trije. Prijatelj, ter njegova sestra. Uživali, ter v tisti edini noči bedeli do poznih ur. Ko se ogreješ gre pogovor kar dobro od rok. Moram reči, da mi je prijalo in sem bil zadovoljen. Družba bila odlična. 
Ker pa nočem, da se vam preveč sline cedijo oziroma, da ne boste preveč pogrešali morja bom tu zaključil. Govorjenje o morju namreč. Še malo, da napišem kaj se je pred in po tem dogajalo. 
Petek brez posebnosti, pri taistem prijatelju gledal film, nato pa smo odšli v mesto, na pijačo. Sicer sem upal da bom kje srečal večjo skupino glasnih punc, ki bi praznovale nekakšnega afterja, a se žal nismo našli. Škoda. 
Tako, da smo se šli klasiko. Totalček, sedenje, pitje, pogovarjanje. Nato počasi domov. 
Danes, ponedeljek je spet lenoben. Sicer sem se že zgodaj vstal, vendar zaradi Pugija. Zmenjen sem bil namreč, da mu zamenjamo akumulator. Nazadje je bilo ugotovljeno, da ni akumulator vendar še nekaj neznanega. Ob štirih sem naročen pri doktorju mehankarju, da pregleda vzrok kašlja in slabega vžiga. Ko bo pa zdrav, pa bom spet veselo švigal po mestu in trobil za dekleti. Še bo luštno. 
Še bolj pa, ker sem v četrtek zmenjen, da grem na "sestanek" za službo. Končno! Upam na najboljše. 

Do takrat pa lep pozdrav

Arhiv - Razburljiv vsakdan

Lotil sem se pisanja bloga. Ura se hitro približuje polnoči in namesto, da bi si privoščil svoj lepotni spanec tukaj pišem blog. Vse samo za moje preljube zveste krasne odlične božanske super bralce in bralke. Pretiravam? Vem. Ampak danes se mi že rahlo meša. Torej, gremo k poslu. Nevem točno kaj je razlog, da točno sedaj pišem blog. Nevem kaj bom napisal in nevem zakaj ga sploh pišem. Super. Dejansko ni veliko za povedati. Od torka, mojega zadnjega bloga se je zgodilo...moram že kar rahlo pomisliti. V sredo sem bil cel dan se pripravljen učiti. Popolnoma. V mislih sem si stalno ponavljal: Zdej se grem pa učit. Tako je minil cel dan. Škoda, da so bile raaaaavno tisti dan najbolše oddaje po televiziji. To, da sem gledal že vsako po trikrat zaradi ponovitev na discoveriju ni tako zelo pomembno. 
Proti večeru sva se celo s sošolcem vsedla, se dobila na msnju in pošteeeeeno napela možgančke in sive celice, da sva lahko prekopirala programe na plonk listek. Ja, naslednji dan, sredo, naju je čakal izpit za programiranje. Občutki so fenomenalni. Kot pri vsakem izpitu, katerega sem potem padel. 
Na poti domov iz Ljubljane v Novo mesto pa sva imela v Pugiju super fešto. Počasi bo moj Pugi postal znan po dobrih feštah. Na vso moč se je pelo, plesalo, alkohol je tekel v potokih... Spet pretiravam. Samo pelo se je. Tisti dan me je najbolj prestrašil ravno Pugi. "Hudič mali mi ni hotu vžgat." Mene bi skoraj kap na voznikovem sedežu. V glavnem, s sošolcem se pripraviva na "fešto" oz. vožnjo domov. Nato pa obrnem ključ, zakašlja, zabrni, a takoj ugasne. Srce mi je padlo v hlače. Akumulator! Ta baraba prazna. Nato sem čimveč električnih porabnikov izklopil in ponovno poskusil. Vruuuum in je zabrnel. Rahlo sem mu sprva pomagal s plinom, da je mašina vsaj malo napolnila akumulator, da je bil za sproti. Sicer sem vedel, da bo in je potrebna menjava, samo ne tako kmalu! Sedaj se še peljat ne upam nikamor, dokler ne zamenjam. 
Kakorkoli, vsaj nekaj "razburljivega" sem doživel. Nato pa pride današnji dan, spet poln lenobe, nedela in popolnoma ničesar razburljivega. Cel dan sem preživel na relaciji TV - računalnik. Zvečer sem šel tečt, kot pač vsak večer, to je pa vse. 
Se še kdo strinja, da si moram vsekakor najti karkoli za popestritev vsakdana?
Jaz se. In delam na tem.

Lep pozdrav

Arhiv - Neko razmišljanje

Pred nekaj dnevi sem opazil na TVju zanimiv film. Imenoval se je Little Manhattan.
Gre se o 11 letnem dečku, ki se je zaljubil v 11 letno deklico. In sicer resnično zaljubil. Najbolj zanimivo mi je bilo to, da so se njegova razmišljanja slišala, tako da je lahko gledalec vedel o čem razmišlja. 

Dogajanje je v New Yorku, čas je najbrš poletni. 
Škoda, da nisem gledal popolnoma od začetka, da bi videl kje in kako je deklico opazil. Sem pa vseeno bil navdušen, da sem videl kako je vse pričel in kako je pristopil do nje. 
Moram priznat, da je imel mali več poguma in sreče kakor ga/jo imam jaz. Namenjen je bil jo ogovoriti in jo je. Za razliko od mene, ko ostane pri tem, da sem namenjen, a dlje od tu ne gre...
No, da ne dolgovezim. Ogovoril jo je, kasneje sta se že igrala, se skupaj dobivala, se klicarila, se lepo imela. Mali (naj ostane mali, pozabil sem ime) je ves vesel živel, vse je bilo mu super. Zanimive so bile scene, ko se je pač družila z drugimi fanti, kako je bil ljubosumen.. Le na kaj me to spominja. 
No ob koncu filma je šel tako daleč, da ji je povedal, da je vanjo itd. ona pa..zanimiva reakcija..ga je zavrnila rekoč, da je le 11 letna deklica. Mimogrede, imela sta pogovore, ko sta govorila o tem, da so deklice tri leta kakorkoli pred fanti. Ti pogovori so mi bili še kako znani...
Zakaj sedaj pišem o tem filmu. Ta film me je popolnoma prevzel. Ne samo, da sem se v tem fantku sam videl, ampak tudi zaradi razmišljanj, ki so bila na las podobna mojim.. Da ne govori o podobnih, že doživetih scenah...

Ta citat se mi zelo dopade(mimogrede, dečku je ime Gabe"): 
"Love isn't about ridiculous little words. Love is about grand gestures. Love is about airplanes pulling banners over stadiums, proposals on jumbo-trons, giant words in sky writing. Love is about going that extra mile even if it hurts, letting it all hang out there. Love is about finding courage inside of you that you didn't even know was there." 

Ja..kaj je ljubezen. Res je nekaj v tem, da je ljubezen vse to in sam to dobro vem. Problem se pojavi, ko tvoja "sorodna duša" ne ve očitno nič o tem (v tem primeru njegova deklica) in potem se vsakršni poskus postati par izjalovi...
"I don't know what I think, Gabe, I'm only 11. I don't think I'm ready to be in love."
Dobro, res je bila le 11 letna deklica, a zakaj je potem treba govoriti, da ste dekleta tri leta pred fanti. Tudi pri sebi sem že ničkolikokrat opazil, da to sploh ni res. Mogoče so svetle izjeme, ampak to še ne pomeni, da je potrebno posplošiti na vse in se s tem hvaliti. 
Velikokrat sem že rekel.. sovražim, ko ti dekle omeni to hitrejšo razvitost od fantov, kasneje pa, ko se pričneta pogovarjati o resni ljubezni, pa opaziš, da je še navaden otrok. Ali pa, ko govori katera, da si želi resne zveze in podobno. Če si želiš resne zveze, zakaj potem ne iščeš resne zveze, ne pa, da "bluziš" naokoli. 
Malo me je zaneslo..prav zares sovražim take stvari. 
In potem smo razočarani..in razmišljamo..o ljubezni..

"Love is an ugly, terrible business practiced by fools. It'll trample your heart and leave you bleeding on the floor. And what does it really get you in the end? Nothing but a few incredible memories that you can't ever shake."

In zaradi takih smo potem smotani in kamen imamo namesto srca in nesamozavestni in pesimistični in še kaj nam je povedano. Ja kdo nas je pa take naredil?!
Ko fantje dekletu kaj preveč rečemo, so užaljene, depresivne v trenutku, zamerijo takoj in še kaj bi se našlo. Ko pa dekle kaj reče fantu, naj pa stojimo pokonci kakor da ni bilo nič? Tudi fantje imamo srce, tudi fantje smo lahko užaljeni. Tudi nas se lahko prizadane. 
Če pa že to pokažemo, se pa nam očita da prehitro zamerimo, pa spet da smo nesamozavestni in pesimistični do amena. 
Seveda, se bo katera sedaj našla ko bo rekla da sem šovinist in da delam "kampanjo" proti dekletom. Seveda izvoli. Sovraži me, zameri mi, zapusti me...
Najbrš nisem vreden tebe in tvojega perfektnega mišljenja/življenja.

Popolnoma se strinjam, da so izjeme, redke. 
Nisem pa sam popolnoma kriv, da imam tako mišljenje o dekletih. Same so se mi v taki luči pokazale in posledično si to mislim o njih. Take izkušnje imam z njimi in dokler me z dejanji kdo ne prepriča v nasprotno bom to verjel. 

Sicer ne vem, kaj sem hotel s svojimi besedami povedati, a to je blog, prostor kjer daš krila ramišljanju in če me kdo ne razume in mi zameri moje razmišljanje, definitvno ni mojega spoštovanja. 

Da se še vrnemo k filmu..
Na koncu filma je glavni junak na nek način sicer zasovražil ljubezen. Morda se edino v tem razlikuje od mene, saj ljubezni nisem zasovražil...ampak jo že pošteno pogrešam..
In očitno sem še daleč od cilja. Če pa mi jo katera najde...jo bom bogato nagradil.

Arhiv - Jaz

Spet sem tu. V vsej svoji "veličini". Najbrš ste me že pogrešali. Se grem staviti. 
Odločil sem se da bom napisal kratek blog o dogajanju za nazaj.
Petek, predvčerajšnim je bil zanimiv dan. Dopoldne sem še klovnskega razpoloženja veselo poplesaval po stanovanju, misleč da bo še lep dan pred mano. Kot vsak petek je bilo dopoldan na sporedu lenarjenje. Popoldan pa je bilo nekaj čisto drugega. S prijateljem sva odšla v Krško. On je šel v popoldansko šolo, jaz...jaz pa mešat zrak. Ne me spraševat po kaj(koga) sem šel, ker ne mislim povedat. Dejansko pa sem sedel zunaj, pred fakulteto za Logistiko in gledal naokoli. Ko sem se tega naveličal, sem šel na kratek sprehod. Tako sem zašel na neko gozdno potko, ki naj bi vodila k gradu nekega celjskega grofa. Šel sem po njej misleč, da bom doživel ta dan vsaj nekaj kar si želim...
Po eni uri hoje v hrib nad Krškim, sem prišel nikamor drugam, kakor med vinograde. O gradu ne duha ne sluha. Potrt zaradi nevarnih temnih oblakov nisem imel izbire kakor, da oodidem nazaj pred šolo. Torej eno uro poti nazaj po gozdu. Sproti sem doživel še močno nevihto in jo počakal da je odnehala pod nekim drevesom v gozdu. Da me je pričelo zebsti in da so me komarji popolnoma popikali najbrš ni potrebno razlagati. No vse to je trajalo tri ure, torej do sedmih zvečer. Ko je imel prijatelj konec sva se še zapeljala v Lidl nabavit nekaj za jest. Bil sem namreš požrešno lačen, in sicer tako zelo, da sem kupil polpečene žemlje, katere bi moral pred jedjo še do konca speči. Na žalost sem to videl, ko sem jih že pojedel. 
Domov sem prišel le za 10 minut, nato sem šel do prijatelja, kjer smo gledala po TVju Spidermana 2, nato pa ob nekaj do polnoči oba skočila obiskat bivšega sošolca in se tam zadržala do štirih ponoči. Kaj smo delali? Nevem, z mislimi sem bil drugje. 
Napočila je sobota in premalo spanca. Moja sreča se je nadaljevala tudi v ta dan. Zvečer je bila na glavnem trgu zabava zabav, praznovanje tedna cvička. Že nekaj časa prej sem bil zmenjen podobno kakor za tisto v Krškem. Najbrš ne bo težko uganiti kaj je bilo iz tega. Cel dan sem doma sedel, in sicer do približno enajste ure. Nato sem napojen s slabo voljo spravil ven prijatelja (želim si da ga ne bi) in odšla sva pogledat praznovanje. 
Dogajalo se je ogromno, ljudi bilo veliko, bilo je le nekaj slabega. Prijatelj je jamral kako je bedno. Ja super. Po dveh minutah stanja pri enem vogalu sva odšla proti domu. Že tako sem imel pokvarjen dan zaradi vseh načrtov, potem pa še prijatelj take pripelje. Perfektno! Kako se je končala sobota? S slabovoljnim spanjem. 
In sedaj je nedelja. Zategnjena, žalostna, depresivna, potrta, dolgočasna nedelja. Kaj se kaj dogaja? Ura je skoraj osem zvečer in največ kar se mi je zgodilo je to, da pišem ta blog. In ga tudi končujem. 
Svoj vikend sem preživel odlično. Nevem če bi ga lahko bolje. Toliko novih ljudi sem spoznal, toliko novega odkril... Res..bolje kakor bi si lahko želel.
Sarcasm off.

Brez pozdrava