Branje na lastno odgovornost

Danes sem prekleto slabe volje. Zakaj? Nimam pojma. Paše mi tako. Če ti to, kot bralcu, ni po godu, zapri brskalnik in ne beri tega vnosa v blog.

Vsa družina že spi. V tihoti noči sedim v naslonjaču sam v temi, z računalnikom pred nosom. Dogaja se nič veliko. Pogleda v sveta skozi okno nimam, ker so spuščene rolete. Razmišljam kaj bi vam napisal. Ali naj pišem o temi, o kateri sem se pogovarjal z zelo dobro prijateljico? O tem kakšni so po mojem mnenju gorenjci in ljubljančani? Ja, slabo mnenje imam o vas, še posebej o ljubljanskih avšah in kretenizmu, ki se dogaja med lastnimi prijatelji. Nikoli ne bom razumel teh ljudi, kako so lahko tako zelo kompleksni, tako nagnusni. Razlagal ne bom. Mogoče drugič, danes definitivno nisem pri volji. 

Še vedno razmišljam o čem naj vam pišem. O kolegici ki je sveže zaljubljena in ima fanta? O kolegici, za katero sem včasih imel upanje, da bo kaj več kot le kolegica? Ne, ne bom o njej. Kar je bilo, je bilo. Vedel sem, da se bo tako končalo, kakor vem pri vsaki, za katero imam upanje. Dosedaj so bile moje napovedi vedno potrjene. 

Resnično ne vem o čem naj vam pišem. O Jezni prijateljici, ker je nisem omenil v novoletnem vnosu v blog? O njeni jezi, ker je nisem omenil kot najboljšo, ker je spodaj dopisala RTM? Res lepo od tebe draga prijateljica, ampak če me ne poslušaš ko rečem, da nisem izpostavljal najbolših, ampak sem izpostavljal smešne. Tvoj sms je bil perfekten, hvala ti za krasne želje in tudi jaz ti rečem RTM. Upam da boš lažje spala.

Ali naj pišem o moji nesocialnosti? Ah seveda! Ob polnoči, ko se velika večina prijateljev zunaj zabava, jaz pa sedim za to prekleto kišto, katera mi očitno daje življenske funkcije. Sovražim vse stvari, izumljene v tej kišti, od katere sveti svetloba in vidim črke na njej. Ah seveda, popoldne sem šel celo ven! Za pol ure! S prijateljem sva se šla zapeljat po mestu iskajoč primerno parkirišče, nespluženo, primerno za drift. Seveda sva ga našla! A več kot rinjenje mojega avtomobila po visokem snegu nisva dosegla. To sem danes doživel! Če izključim od boga poslana dopoldanska hišna opravila. 

Še nekaj časa poslušam neko hudo dobro glasbo, nato ugasnim hudičevo kišto se uležem v posteljo in zaspim.

Pa lep pozdrav