Kako je lepo..

Za razliko od včeraj sem danes malo bolje.  Sem pa doživel danes en tak, nostalgičen dan.  Večino dneva sicer nisem delal ničesar, tista prava stvar pa je prišla proti večeru. Namreč odpravil sem se v našo prestolnico, kot vsi pridni študentje naproti novim potem znanja. Nemara se boste spraševali, kaj hudiča je tako dobrega v tem? Odgovor je vožnja. Mogoče se boste spet vprašali:  Pa kaj je v vožnji v avtu, tako dobrega? 

Zame je to najlepših tistih nekaj minut, ali v tem primeru eno uro. Ena velika uživancija, ko sedem v avto, prižgem motor in poslušam prelepe zvoke batov, ki ustvarjajo svojo simfonijo. To je pesem, ki pomirja, pesem, ki ti da adrenalin, pesem, ki te osrečuje. No in tako sem danes prižgal svojo poezijo in odletel na krilih domišljije v našo preljubo prestolnico. Nič ni lepšega kot držati v eni roki volan, v drugi pa prestavno ročico in tako nadzorovati eno-tonsko maso. 

No in ko sem se takole peljal proti cilju, mi je spomin odplaval nazaj, v preteklost, v čase ko sem lahko o takih prizorih le sanjal, kot mlad fantič, takrat lastnik ogromno majhnih avtomobilčkov vseh vrst. Sanjaril sem o osemnajstem letu starosti, varčeval denar, da ga porabim za izpit, sanjaril kako bom v svojem priljubljenem avtomobilu požiral neskončne daljave. Dejansko sem si predstavljal enega luštnega kabrioleta, zgoraj brez, veter v laseh in šviganje po ravni cesti nekje sredi ničesar. Seveda ob tem nebi manjkala niti dobra glasba. Tisto glavno pa bi bilo, da bi bil jaz voznik in bi veselo tiščal stopalko v nedogled. 

Nato sem se vrnil v sedanjost. Moje želje so izpolnjene. Držim volan, tiščim stopalko. Mislim, da je od tega občutka boljši le še seks. Ne morem si predstavljati, da tega nebi več imel, mislim pa, da bi težko se sprijaznil. Nikoli več nočem biti brez svojega volana, nikoli več brez tega krasnega občutka, nikoli več brez simfonije.

Pa lep pozdrav