Povprečen dan

Zbudim se popolnoma zliman, utrujen, pokajočih kosti in solzavih oči, zaradi prehude sončne svetlobe. Pod oknom imam celotno gradbišče, zaradi prenavljanja sosednjega bloka. Namesto ptičjega petja, sredi zime, me zbudi tolčenje pnevmatskega kladiva po betonu. Zakolnem. Cimer nekaj "leta" po sobici in se pripravlja za odhod. Pomanem si oči. "Jutro." pride kot vedno iz mojih ust. V odgovori dobim "Mornin." Fajn. Jutranji pogovor je stekel. Pogovor se nadaljuje z "Later", in odgovorom "Ajd, uživi" in se tako tudi konča. Ostanem sam. Ne da se mi še ustati, zato še malo poležim. Delavci pridejo iz malice ob pol enajsti uri in ponovno se prične ptičje petje pnevmatskega kladiva. "Zakolnem in ta pikamr".  Skobacam se iz postelje, prižgem računalnik. Kot vedno, hiter pregled pogosto obiskanih spletnih strani in prijava na MSN. Gor me že čaka prijatelj. "Bok", "bok". Pogovor steče. "Gremo na predavanje?", "Neda se mi.", "a dej zakolnem", "bomo šla drug tedn", "ok, grem pod tuš", "ok, ajd", "ajd". Pogovor se konča. Zakolnem, ker sem spet tako len, da sem popustil in nisem prisostvoval na predavanjih. Grem na wc. Otresem ga. Umivanje rok. Nato nazaj v sobo. Vzamem brisačo. Šampon. Opremo za britje. Odidem v kopalnico. Zakolnem, ker je tako mrzlo v njej. Zakolnem. Lahko bi dali kaj več radiatorjev vanjo. Zakolnem. Lahko bi zapirali vrata, da nebi uhajal mrzel zrak noter. Lahko bi zakolnem študentje pustili okna zaprta, ne pa da jih odpirajo! In to v kopalnici! Zakolnem. Spravim se pod tuš. Navadil sem se briti kar pod tušem, ne potrebujem ogledala in zaenkrat mi uspeva brez hujših poškodb. Slečem se. Zakolnem. Sedaj, ko je zima je še hujši mraz. Razmišljam kako fajn je tu poleti. Zakolnem, ker mora biti ravno sedaj zima. Spravim se k tuširanju. Kako paše topla voda po mrzli koži. Odlično. Natančnejši opis tuširanja preskočimo. Morda je to bil za nekatere bralke najboljši del, a vseeno. Meje morajo biti. Sledi še umivanje zob. Po umivanju odletim z mokrimi lasmi nazaj v sobo. Ponovno se vsedem pred računalnik in nadaljuje se pogovor: "evo mene", "kul", "kdaj pridem", "ko boš zrihtan", "ok", "ok". Več ni potrebno. Mogoče če je še dobra prijateljica gor: "siiiis", "broooo", "kako si", "uredu", "kul". Med sušenjem las podrobneje pregledam osebno priljubljene spletne strani. Razni obiskovalci, nesocialci, geeki in podobni se kregajo o neki nepomembni zadevi. Zakolnem, kam gre ta svet. Hočem pristaviti svojo skodelico. Zakolnem. Ne bom. Škoda živcev. Nadaljujem s pregledovanjem. Po določenem času, se spravim k odpravljanju. Zunaj naj bi bil mraz. Vešda. Sej ni tako hudo. Iz petega nadstropja odletim ven. Zakolnem, koliko bom imel potem za prehoditi nazaj gor. Odprem vhodna vrata. Zakolnem, je mraz. Preseneti me. Kot vsako jutro. Prižgem si priljubljeno glasbo in odkorakam. Zakolnem, kako hodim. Ko en hlod na nogah. Skušam popraviti korake. Zakolnem. Po možnosti še zapiha mrzel veter. Zakolnem. Ko bi rokavice, kapa in šal vsaj kaj pomagali. Pridem do križišča, kjer se ponavadi dobiva s prijateljem. Kot vedno ga moram čakati. Zakolnem. Končno pride. "Bok", "bok", "Damir gre tud?", "ne", "kul". Pogovor se nadaljuje v podobnem tonu. "Zakolnem, je dons mrzlu", "mene pa nč ne zebe", "zakolnem, ja ni čudnu zakolnem, k si oblečen ku medved zakolnem", "Zakolnem, zakaj mormo taku delč hodt jest", "pol mormo it še u trgovino", "jst bom šu jutr zjutri, itak jo mam bliz", "ja zakolnem! spet bom mogu sam lutat", "ja zakolne, sm ti jst kriv da nimaš nobene trgovine zdravn, pa bi se preselu tle kam", "Zakolnem, zakolnem, zakolnem", "hehe", "zakolnem".

Ko smo končno v spar restavraciji, s pladnjem v rokah, razmišljam kaj bi vzel. Danes pa mi ni ponudba kaj dosti naklonjena. Zakolnem. Spet bom jedel dunajski zrezek in pomfri. Zakolnem. Med hranjenjem teče pogovor o trenutnem trgu, delnicah, gospodarstvu, politiki, šolstvu...brez heca. Strinjava se, da je use v zakolneva. Po kosilu se seveda prileže pivo, zato odideva še malo dlje naprej v najino priljubljeno gostilno. Zakolnem, ko pomislim koliko bom moral prehoditi za nazaj domov. V gostilni je vse polno. Zakolneva. Usedeva se pred gostilno. Spet dela priljubljena natakarica. "Ojla", "oj", "kaj bosta", "pivo", "dizl". Ko dobiva naročeno na mizo, se takoj prileže požirek hladne pijače. "Zakolnem, je dobr!". Prostor za šankom se je spraznil. Odhitimo na svoj prostor. Kako lepo je gledat natakarico, ko dela vročo čokolado. Tudi sam bi eno. Me pitjem poteka pogovor o tem in onem. Tudi natakarica je pridružena. Saj se že dobro poznamo. Drugo rundo naročim vročo čokolado. "A, dej si mogu mi delu delat?", v smehu: "sm pa baraba", "ah dej pejt nekam". Spet prijetno gledam, kako mi pripravlja vročo čokolado. Super je. 

In tako dan mineva. S prijateljem sva bila namenjena na eno pivo, proti večeru pa se nama šteje že šesto pivo pri njemu in četrta vodka pri meni. "Zakolnem, sva bedna", "čist brez lajfa", "ma dej zakolnem, krneki". Pridruži se nama še tretji, da je formacija popolna. Pijemo naprej. Razmišljam, kje bom našel službo. Zakolnem. Denarnica se mi tanjša. Zakolnem. Pijemo naprej. Po desetih pivih, osmih vodkah in štirih pivih se pitje ustavi. Na vrsto pride račun. Ponavadi smo blizu polnega tanka goriva. Niso poceni. Zakolnem. Plačamo, gremo. Kasneje pri istem križišču sledi poslavljanje in vsak odide v svojo smer. Zakolnem. Mrzlo je. Ura je komaj enajst. Sedaj pa pred računalnik, mogoče napisat vnos v blog, ali pa se dolgočasit na internetu. Ko se ura približuje drugi ponoči, se počasi spraviva s cimrom spat. Zakolnem in tako življenje. Preden zaspim, še malo pomislim kaj sem danes počel, kaj bom jutri. Zakolnem. Zgodba se bo najbrš ponovila. Zakolnem. Razmišljam, kdaj bom doživel kaj novega, kdaj se mi bo življenje spremenilo. Upam, da pade kaj iz neba. Zakolnem. Potrebujem službo. Zakolnem. Tako ne gre več naprej. Zakolnem. Zaspim.

PS: Namesto kletvic ali piskanja, sem uporabil "prikupno" besedico "zakolnem". Kakšna je necenzurirana verzija, pa je le odvisno od vaše domišljije in poznavanja našega prelepega maternega jezika.

Pa lep pozdrav