Njej

Zagledal sem jo! Stala je tam, v vsej svoji lepoti. Še, ko sem izstopal iz avta, nisem mogel odvrniti pogleda od nje! Neverjetno, kako hitro je pritegnila pogled. Bila je kakor sonce okolici, v kateri je stala. Odeta v temne barve je čakala pravega. Zahvalil sem samemu sebi, da sem sprejel povabilo, kajti sedaj, stoječ pred njo, mi ni bilo žal niti enega preživetega trenutka življenja. Na hitro se mi je v spominu odvrtel pogovor dve uri nazaj: "Ej, jo greš pogledat?" Najprej sem globoko pomislil, nato odgovoril s pritrdilnim tonom. In sedaj že stojim pred njo. Prekrasna je. Dih jemajoča. Neverjetna. Počasi sem se ji približal. Dotaknil sem se je. Beseda nama niso bile potrebne. Narave okoli sebe nisem slišal več. Bila je nekje daleč. Bila sva le še jaz in ona. Pobožal sem jo. Ni se pritoževala. Imela je nekaj napak, katere bi se dalo popraviti. Nič hujšega. Vseeno me je popolnoma prevzela. S svojimi angelskimi krili je nakazala, da bi me rada sprejela vase. Bil sem presenečen. Tega nisem pričakoval. Že to, da sem se je lahko dotaknil, je bilo vredno trpljenja. Nikoli si nisem mislil, da me bo kdaj tako zelo prevzela, da mi bo tako zelo všeč. Nisem vedel kaj bi. Sam od sebe sem se spravil v njen objem. Bila je kot ulita zame. Tako lepo sva se prilegala drug drugemu, da ne bi nikoli več odšel od nje. Božal sem jo. Bilo ji je prijetno. Naenkrat sva se oba odprla. Pričel sem jo božati po njenih vzburjajočih conah. Ni bilo težko najti prijetnih točk, ob katerih mi je odgovorila vsakič z drugačnim vzdihajočim tonom. 

Prišel je trenutek. Vzel sem ga ven. Bil je pripravljen, da opravi svoje delo. Počasi a nežno sem poiskal špranjico in še počasneje in nežneje ga vtaknil vanjo. Sprva ni bilo odziva, zato sem ga malo premaknil. Naenkrat je oživela. Obudil sem divjakinjo iz nje. Kar zažarela je. Sprva me je tak odziv zmedel, a kaj kmalu me je to še bolj prevzelo. Še malo sem se potrudil in zgodilo se je. Močno se je zatresla. Zagrabil sem jo. Močneje. Pritisnil do konca. Kar rjovela je! Odletela sva v oblake, v višave. Skupaj. Skupaj združena v eno. Bilo je neverjetno. Poskušala sva več položajev. Premikal sem jo, jo grabil. V vročici sem pozabil prisotnost še koga drugega. Ni me zanimalo nič. Ni me skrbelo nič. Bil sem prevzet, bil sem v oblakih. 

Ko sva končala, je šla pod tuš. Gledal sem jo kako se tušira. Lesketala se je v svetlobi. Nisem se mogel zadržati. Moral sem jo še enkrat. Najprej se je posušila, nato še uredila. Nato sem jo. Bilo je neverjetno. Kot da tistega prvič ni bilo. Spet sem bil popolnoma prevzet, spet me je držala na vrhuncu. Neopisljivo! 

Naslednja stvar katere se spominjam je odhod. Gledal sem jo. Spet je stala tam. V vsem svojem sijaju je kar žarela. Žalostnih oči sem odhajajoč še zadnjič pogledal za njo. Morda je bilo to zadnjič, morda ne. Sam pri sebi upam, da jo bom še videl, jo še občutil. 

Morda celo njeno sestro! Oh ja, ima sestro. Prelepo sestro. Vredno vsakršnega greha. Vendar težko dosegljivo. Zato bo ona še naprej moja skrita želja. Upanje, da se še kdaj združiva. Upanje, da bo nekoč moja, nekoč, ko bom imel dovolj denarja. In takrat bom lahko ponosno rekel: moja, Opel Corsa.