Že od nekdaj sem se delal norca, ko sem videl dekleta in fante, ki so se slikali v raznih ogledalih s fotoaparatom ali telefonom v roki. To se mi je vedno zdelo nenavadno smešno. Kot nekakšna komedija. Nikoli pa si nisem mislil, da bom to doživel tudi sam.
Danes sem imel dopoldne preveč časa in sem počel ravno to. Neverjetno kako je lahko to tako zabavno! Prav smešno mi je bilo, se tako slikati samega sebe v kopalnici. Sem pa ugotovil tudi pasti takega slikanja, tako da, vse spoštovanje dekletom in fantom, katerim se je uspelo tako slikati in hkrati skrbeti za netresočo roko in odrezane pol glave.
Še sreča, da ima fotoaparat funkcijo, ki pomaga tudi tresočim rokam, da prikaže
kristalno čiste slike. No da se vrnem k mojemu slikanju. Povod je bila radovednost in dolgčas. In radovednost ni popustila dokler nisem vzel v roke fotoaparata in se odpravil v kopalnico. Prve slike so bile nekakšni zmazki oči, ust, nosa in ušes in napol odrezane glave. Bilo je naporno. Vso to stanje pred ogledalom tistih celih pet minut in držanje fotoaparata visoko v zraku te vsekakor utrudi. Zato sem si moral vzeti vmes pavzo, za menjavo iztrošenih baterij in kratkega počitka. Nato sem preizkusil še tistih nekaj funkcij in pomagal. Najprej fleš. Iznajdba, ki je ni para je vsaj delno zatemnila okolico kopalnice in osvetlila mene. Se vsaj ne vidi kakšno sem pustil po tuširanju.
Na koncu sem dobil prav lepe slike, kar se tiče ostrine. Bilo je zabavno, kratkotrajno in zanimivo. Mogoče bom še kdaj ponovil. Vsekakor pa bom od sedaj naprej spoštoval vse, ki so kdajkoli to preizkusili. Če ne zaradi drugega, pa zato ker sem sedaj "eden izmed njih". Izkušnja več. Se pa opravičujem, če sem v preteklosti kogarkoli užalil z mojimi besedami ob pogledu na "samoslikanje".
Če je bilo vredno, pa si lahko ogledate v mojem albumu, nekje med mojimi slikami (Prikazane le izbrane).
Pa lep pozdrav!
četrtek, 29. maj 2008
ponedeljek, 26. maj 2008
Arhiv - Spomini
Današnji blog posvečam svojim spominom. Da najprej povem kako je prišlo do tega. Včeraj, bila je nedelja, smo pospravljali podstrešje. Tako je bilo naročeno vsem stanovalcem zaradi preklemane inšpekcije in požarne varnosti po bogve katerem členu, bogve katerega odstavka v bogve katerem zakonu.
Nisem si mislil, da zna biti pospravljanje tako zabavno, še posebej ker sem med vso kramo kar smo jo imeli našel svoje spomine. Seveda sem vedel, da jih imam nekje na podstrešju v vrečkah za smeti.. Vendar si nisem mislil, da mi bodo sedaj toliko pomenili. Hvalabogu, da sem jih shranil.
Našel sem svoj predrage igrače iz otroštva, menim, da najboljšega časa mojega življenja. To so bili časi brez skrbi, ko še nisem vedel kaj je slaba volja, nisem vedel kaj pomeni biti zaljubljen, nisem poznal šole... Skratka čas brezvedenja vsega. In moram reči, da je to prekrasno. Preprosto se le igraš in igraš. Si v svojem svetu. Nihče ti ga ne brani, nihče te nikamor ne sili. Škoda le, da je tako hitro minilo in večinoma se pozabilo.
Vse bi dal, da bi lahko šel nazaj, v čas ko sem se v sobi na tleh igral z lego kockami, avtomobilčki in še čem. In včeraj je vse to privrelo nazaj. Prijelo me je da bi počepnil na tla ter pričel sestavljati in voziti. Prekrasno.
Najbolj zanimivo mi je pa bilo, ko sem opazil da sem popolnoma vsak avtoček prebarval z alkoholnim flomastrom. Morda sem že takrat vedel kaj me bo veselilo, ali pa me zaradi tega takšne stvari še vedno veselijo. Seveda nisem našel le avtomobilčke, ampak tudi frnikule, ali kot smo mlajši radi govorili: "činke". Približno 40 jih še imam. Tiste ta najlepše. Ta najbolj posebne. Tudi te so imele posebno vlogo v mojem življenju. Z njimi sem spoznaval prijatelje, ko smo se zunaj "činkali", celo stavili smo frnikule in kdor je zmagal je pobral vse. Tega nisem veliko prakticiral, ker nisem hotel izgubiti mojih dragocenih čink. Res je bilo lepo. Draga mami mi je še celo posebno vrečico iz blaga naredila, le za činke. To je bilo naše bogastvo. Naša sreča.
Vsekakor so bila to posebna leta. Veliko lepša kot sedaj, ko vse to nadomeščajo računalniki in že petletniki te učijo kako se igra na računalniku. Kam gre svet. Vsi živijo v virtualnih svetovih pred televizorji in računalniki, svet pa sameva in propada. Redko kdaj slišim zunaj pred blokom otroške vzklike ob igranju, kot smo včasih mi vzklikali.
Me zanima kaj bi delali otroci delali s činkami če bi jim jih dal v roke. Me zanima če bi sploh še kdo zna ceniti nekaj tako malega. Zdaj se itak mogočnost meri v tem, kdo je "obrnil" več računalniških igric in kdo ima boljše. Avtomobilčke so zamenjali tisti na zaslonih, druženje pa je zamenjal internet.. Sreča, da gredo vsaj Lego kocke v promet kolikor toliko. Pa še to so sedaj toliko komplicirane, da lahko iz njih narediš dve stvari, mogoče malo več, včasih pa si lahko iz letala naredil hišo. Naj kdo poskusi sedaj to narediti. Morda zato niso več tako zanimive..
Sprva sem mislil, da bom dal vse te moje dragocenosti b
Dodatek:
Nekaterim igračam sem posvetil še posebno pozornost, kot naprimer mojemu Ferrariju Testarossi, Letniku neznan. Motor z enim švoh konjem moči, zadnji pogon, prevoženimi nekaj kilometri in z dokaj dobro ohranjenostjo (praske-potrebno poliranje). Poleg njegovih slik pa je priloženih še nekaj hitrih, ob pogledu na moje bogastvo.
Moj Ferrari.
Moj Ferrari.
Nekaj mojih predragih igrač.
Pa še nekaj iz moje zbirke igrač.
Tudi video igre so še delovale. Na sliki znana scena iz Maria.
Na sliki Tanks.
Nisem si mislil, da zna biti pospravljanje tako zabavno, še posebej ker sem med vso kramo kar smo jo imeli našel svoje spomine. Seveda sem vedel, da jih imam nekje na podstrešju v vrečkah za smeti.. Vendar si nisem mislil, da mi bodo sedaj toliko pomenili. Hvalabogu, da sem jih shranil.
Našel sem svoj predrage igrače iz otroštva, menim, da najboljšega časa mojega življenja. To so bili časi brez skrbi, ko še nisem vedel kaj je slaba volja, nisem vedel kaj pomeni biti zaljubljen, nisem poznal šole... Skratka čas brezvedenja vsega. In moram reči, da je to prekrasno. Preprosto se le igraš in igraš. Si v svojem svetu. Nihče ti ga ne brani, nihče te nikamor ne sili. Škoda le, da je tako hitro minilo in večinoma se pozabilo.
Vse bi dal, da bi lahko šel nazaj, v čas ko sem se v sobi na tleh igral z lego kockami, avtomobilčki in še čem. In včeraj je vse to privrelo nazaj. Prijelo me je da bi počepnil na tla ter pričel sestavljati in voziti. Prekrasno.
Najbolj zanimivo mi je pa bilo, ko sem opazil da sem popolnoma vsak avtoček prebarval z alkoholnim flomastrom. Morda sem že takrat vedel kaj me bo veselilo, ali pa me zaradi tega takšne stvari še vedno veselijo. Seveda nisem našel le avtomobilčke, ampak tudi frnikule, ali kot smo mlajši radi govorili: "činke". Približno 40 jih še imam. Tiste ta najlepše. Ta najbolj posebne. Tudi te so imele posebno vlogo v mojem življenju. Z njimi sem spoznaval prijatelje, ko smo se zunaj "činkali", celo stavili smo frnikule in kdor je zmagal je pobral vse. Tega nisem veliko prakticiral, ker nisem hotel izgubiti mojih dragocenih čink. Res je bilo lepo. Draga mami mi je še celo posebno vrečico iz blaga naredila, le za činke. To je bilo naše bogastvo. Naša sreča.
Vsekakor so bila to posebna leta. Veliko lepša kot sedaj, ko vse to nadomeščajo računalniki in že petletniki te učijo kako se igra na računalniku. Kam gre svet. Vsi živijo v virtualnih svetovih pred televizorji in računalniki, svet pa sameva in propada. Redko kdaj slišim zunaj pred blokom otroške vzklike ob igranju, kot smo včasih mi vzklikali.
Me zanima kaj bi delali otroci delali s činkami če bi jim jih dal v roke. Me zanima če bi sploh še kdo zna ceniti nekaj tako malega. Zdaj se itak mogočnost meri v tem, kdo je "obrnil" več računalniških igric in kdo ima boljše. Avtomobilčke so zamenjali tisti na zaslonih, druženje pa je zamenjal internet.. Sreča, da gredo vsaj Lego kocke v promet kolikor toliko. Pa še to so sedaj toliko komplicirane, da lahko iz njih narediš dve stvari, mogoče malo več, včasih pa si lahko iz letala naredil hišo. Naj kdo poskusi sedaj to narediti. Morda zato niso več tako zanimive..
Sprva sem mislil, da bom dal vse te moje dragocenosti b
Dodatek:
Nekaterim igračam sem posvetil še posebno pozornost, kot naprimer mojemu Ferrariju Testarossi, Letniku neznan. Motor z enim švoh konjem moči, zadnji pogon, prevoženimi nekaj kilometri in z dokaj dobro ohranjenostjo (praske-potrebno poliranje). Poleg njegovih slik pa je priloženih še nekaj hitrih, ob pogledu na moje bogastvo.
Moj Ferrari.
Moj Ferrari.
Nekaj mojih predragih igrač.
Pa še nekaj iz moje zbirke igrač.
Tudi video igre so še delovale. Na sliki znana scena iz Maria.
Na sliki Tanks.
Lep pozdravratrancu, a sem si premislil. Ostale bomo pri meni in z menoj. In čez nekaj let bom spet odprl škatlo in oblila me bo tančica lepih spominov, katerih ne bom mogel nikoli več doživeti.
sobota, 24. maj 2008
Arhiv - Life goes on
Spet jaz in spet nov vnos v blog. Trenutno mi je rahlo upadlo dobro počutje, pa sem si zadal, da bom napisal blog, ko ravno nimam kaj početi. Od srede se ni kaj veliko zgodilo. V četrtek me je presenetila ocena vaj pri Osnovah računalniških arihtektur. Osmica je zame vsekakor odlična ocena. Drugače pa je dan minil brez posebnosti.
Domov se celo nisem peljal z vlakom, ampak s sošolcem. Prišel domov pa kasneje kot bi z vlakom. Ali je bilo vredno? Nikoli ne bom vedel. Bogve kaj bi me čakalo na vlaku...
Včerajšni petkov dan je bil morda za kanček bolj zanimiv. Dopoldne sem pridno nabiral energijo in lenobo, užival v brezdelju in udobju. Popoldne pa sem končno le pomigal malo s svojo ritjo. V bistvu se je že nagibalo na večer. Prišel me je iskat prijatelj in odšla sva na lov za njegovo izgubljeno bančno kartico. Nisva je našla, je bil pa vsekakor hvaležen moje pomoči. Upam.
Zvečer smo bili namenjeni uživati nekje zunaj. Za vse tiste katerim še nisem razlagal, šlo je nekako takole: Prijatelj je odšel domov in rekel da gremo ven po filmu. NUJNO si je MORAL ogledati film Spiderman po TVju saj bi ga pomoje očitno prizadela kap. Sam imam ta film na nevemkoliko CDjih. Ne, gledati Spidermana po TVju je drugačno, posebno doživetje... Nevem kako to da nisem jaz še nikoli tega občutil. Tako smo trije čakali, da bo konec tega njegovega filma. Začel se je ob osmih, dejansko smo se spravili na kup ob enajstih zvečer. Sedaj pa pozor. Prijatelju je bilo dovoljeno biti zunaj le do polnoči. Ja super. To bo res žurka prve klase. Da pa je bilo še bolje, sem ga že moral odložiti med potjo do prvega petrola. Šel je namreč se sestati z drugimi, ostali trije pa smo odhiteli na petrol po pijačo. Vsekakor se ni končalo tako, kot je bilo zamišljeno. Kupili smo sokove in energijske pijače namesto kakšne bolj "prave".
Na cilj "feštanja" smo prišli ob pol polnoči. Človek sploh ne ve kaj bi v taki situaciji. Prijatelj, ki smo ga prej morali zaradi filma dve uri čakat nas je priel za te pol urce pogledat, malo smo se pomenili, potem pa je moral domov. Super. Res odličen večer. Sam sem imel pa poln prtljažnik stvari katere bi uporabili za pristno fešto. In še vedno imam stvari v prtljažniku. Za zjokat. Prišel domov ob enih, ker nisem vedel kaj bi, sem šel na msn in visel na njem do približno dveh. Blanka mi je delala družbo. Hvala Blanka.
Obup. Doživel popoln polom kar se tiče organizacije. Ampak vse je enkrat prvič, bomo pa za naslednjič bolj pazljivi. Vsekakor pa bom še hud. Če ne bo po načrtih.
Danes dopoldne sem preživel kot vsako soboto. Veliko pospravljanja. Glasba na ves glas in uživanje. Klasika. Sedaj je popoldne. Malo se je spremenilo. Neznana leteča beseda me je spravila v razmišljanje in posledično slabšo voljo. Ravno ko je padal dež. Nato še glasba prešla na nezdravo za dušo. Zaenkrat padamo. Upam da bo konec dneva prinesel kaj boljšega.
Do sedaj sem danes zamenal že štiri zvrsti glasbe. Najprej dance, nato hardstyle, nato RnB, trenutno rock...me zanima kje bom končal..
Upam, da v sladkih lepi sanjah z nasmeškom na obrazu.
PS: Današnji blog nima poante, le moral sem se vsaj delno razbremeniti. Vse za boljše počutje.
Domov se celo nisem peljal z vlakom, ampak s sošolcem. Prišel domov pa kasneje kot bi z vlakom. Ali je bilo vredno? Nikoli ne bom vedel. Bogve kaj bi me čakalo na vlaku...
Včerajšni petkov dan je bil morda za kanček bolj zanimiv. Dopoldne sem pridno nabiral energijo in lenobo, užival v brezdelju in udobju. Popoldne pa sem končno le pomigal malo s svojo ritjo. V bistvu se je že nagibalo na večer. Prišel me je iskat prijatelj in odšla sva na lov za njegovo izgubljeno bančno kartico. Nisva je našla, je bil pa vsekakor hvaležen moje pomoči. Upam.
Zvečer smo bili namenjeni uživati nekje zunaj. Za vse tiste katerim še nisem razlagal, šlo je nekako takole: Prijatelj je odšel domov in rekel da gremo ven po filmu. NUJNO si je MORAL ogledati film Spiderman po TVju saj bi ga pomoje očitno prizadela kap. Sam imam ta film na nevemkoliko CDjih. Ne, gledati Spidermana po TVju je drugačno, posebno doživetje... Nevem kako to da nisem jaz še nikoli tega občutil. Tako smo trije čakali, da bo konec tega njegovega filma. Začel se je ob osmih, dejansko smo se spravili na kup ob enajstih zvečer. Sedaj pa pozor. Prijatelju je bilo dovoljeno biti zunaj le do polnoči. Ja super. To bo res žurka prve klase. Da pa je bilo še bolje, sem ga že moral odložiti med potjo do prvega petrola. Šel je namreč se sestati z drugimi, ostali trije pa smo odhiteli na petrol po pijačo. Vsekakor se ni končalo tako, kot je bilo zamišljeno. Kupili smo sokove in energijske pijače namesto kakšne bolj "prave".
Na cilj "feštanja" smo prišli ob pol polnoči. Človek sploh ne ve kaj bi v taki situaciji. Prijatelj, ki smo ga prej morali zaradi filma dve uri čakat nas je priel za te pol urce pogledat, malo smo se pomenili, potem pa je moral domov. Super. Res odličen večer. Sam sem imel pa poln prtljažnik stvari katere bi uporabili za pristno fešto. In še vedno imam stvari v prtljažniku. Za zjokat. Prišel domov ob enih, ker nisem vedel kaj bi, sem šel na msn in visel na njem do približno dveh. Blanka mi je delala družbo. Hvala Blanka.
Obup. Doživel popoln polom kar se tiče organizacije. Ampak vse je enkrat prvič, bomo pa za naslednjič bolj pazljivi. Vsekakor pa bom še hud. Če ne bo po načrtih.
Danes dopoldne sem preživel kot vsako soboto. Veliko pospravljanja. Glasba na ves glas in uživanje. Klasika. Sedaj je popoldne. Malo se je spremenilo. Neznana leteča beseda me je spravila v razmišljanje in posledično slabšo voljo. Ravno ko je padal dež. Nato še glasba prešla na nezdravo za dušo. Zaenkrat padamo. Upam da bo konec dneva prinesel kaj boljšega.
Do sedaj sem danes zamenal že štiri zvrsti glasbe. Najprej dance, nato hardstyle, nato RnB, trenutno rock...me zanima kje bom končal..
Upam, da v sladkih lepi sanjah z nasmeškom na obrazu.
PS: Današnji blog nima poante, le moral sem se vsaj delno razbremeniti. Vse za boljše počutje.
četrtek, 22. maj 2008
Arhiv - Sreda
Sicer sem naokoli govoril, da bom blog napisal že včeraj, ampak en dan razlike pa le ni tako hudo za vas, zagrete bralce mojega bloga (optimizma polna vreča). Razlog zamude? Morda lenoba, morda primanjkanje gradiva tekom dni. No, da povzamem zadnje dni. Nedeljo, dan po poroki, sem še do konca prespal, prelenaril. Celo jest sem šel. Ponedeljek je bil kot vedno dolg. Šel sem v šolo kasneje kot ponavadi, ker se mi ni dalo prej vstati, tako da sem prespal vaje za programiranje. Na vlaku sem imel super družbo. Ponavadi sem sam, sedaj pa se je zgodilo, da sem dejansko koga poznal na vlaku in ne le na videz vse ljudi, ki tako kot jaz hodijo v Ljubljano delat, v šolo, ipd. V glavnem, Sosed in bivši sošolec. Dobra družba, Pot je dokaj hitro minila. Brez posebnosti.
Ponavadi sem ob torkih doma, vendar včeraj smo imeli test pri vajah tako, da sem moral na vaje iz moje skupine. Dobil sem 8. Čestitam sebi. Učenja je bilo..hm..dolgih...dolgih...10 minut. Sem pa šel v ljubljano za to bogo eno urico testa. No proti večeru je bilo malo bolje. S prijatelji sem se zmenil in smo šli na biljard. Jaz peljal in to mislim da še pol kilometra stran ne. Ampak moj pugi ni bil že teden in pol prižgan, pa sm revčka se usmilil in mu dal malo zagona...bogi moj Pugi. Nevem zakaj se vsi smejejo, ko rečem svojemu avtu Pugi. Res tako neumno zgleda? Vsekakor se ne sekiram. Moj ostane Pugi še naprej. Torej, bili na biljardu, do 22.00 potem pa šli v McDolnalds se najesti plastike in ostalih svinjarij. Hamburger je bil odličen! Ko je ura kazala še pol ure do polnočne ure pa smo se spravili vsak v svoja stanovanja.
Danes pa sem tu. Na vlaku. Peljem se v Ljubljano. Vreme? Pada dež. Neverjetno, se vam ne zdi? Počutje? Oblačno z zmernimi padavinami, pritiska preko mere, temperatura 37 stopinj...
Dejansko pa sem zadnje dni precej tečen to sem celo sam opazil. Ah ni hudega. Huje je če bi me včeraj spet policaji lovili...Je bilo zanimivo ja, četudi smo šli le v McDonalds na hamburger. Na srečo se je nazadne izkazalo da niso šli z lučjo za mano, ampak za avtomobilom pred mano. Srce se mi je odvalilo od kamna.
Lep pozdrav
PS: Raztresen kot sem ni nič novega če pozabim doma denarnico in tako ostanem brez hrane, denarja in še česa. Hvala Mičotu za denarno podporo pri nakupu sendviča. You're the best. Peace.
Ponavadi sem ob torkih doma, vendar včeraj smo imeli test pri vajah tako, da sem moral na vaje iz moje skupine. Dobil sem 8. Čestitam sebi. Učenja je bilo..hm..dolgih...dolgih...10 minut. Sem pa šel v ljubljano za to bogo eno urico testa. No proti večeru je bilo malo bolje. S prijatelji sem se zmenil in smo šli na biljard. Jaz peljal in to mislim da še pol kilometra stran ne. Ampak moj pugi ni bil že teden in pol prižgan, pa sm revčka se usmilil in mu dal malo zagona...bogi moj Pugi. Nevem zakaj se vsi smejejo, ko rečem svojemu avtu Pugi. Res tako neumno zgleda? Vsekakor se ne sekiram. Moj ostane Pugi še naprej. Torej, bili na biljardu, do 22.00 potem pa šli v McDolnalds se najesti plastike in ostalih svinjarij. Hamburger je bil odličen! Ko je ura kazala še pol ure do polnočne ure pa smo se spravili vsak v svoja stanovanja.
Danes pa sem tu. Na vlaku. Peljem se v Ljubljano. Vreme? Pada dež. Neverjetno, se vam ne zdi? Počutje? Oblačno z zmernimi padavinami, pritiska preko mere, temperatura 37 stopinj...
Dejansko pa sem zadnje dni precej tečen to sem celo sam opazil. Ah ni hudega. Huje je če bi me včeraj spet policaji lovili...Je bilo zanimivo ja, četudi smo šli le v McDonalds na hamburger. Na srečo se je nazadne izkazalo da niso šli z lučjo za mano, ampak za avtomobilom pred mano. Srce se mi je odvalilo od kamna.
Lep pozdrav
PS: Raztresen kot sem ni nič novega če pozabim doma denarnico in tako ostanem brez hrane, denarja in še česa. Hvala Mičotu za denarno podporo pri nakupu sendviča. You're the best. Peace.
nedelja, 18. maj 2008
Arhiv - Dan po včerajšnjem
Tokrat se pa oglašam malo prej kot ponavadi. Včeraj in predvčerajšnim sem imel zelo pestro. Pripravljala in bila je namreč poroka moje sestrične. Vso srečo želim našima mladoporočencema.
No da pričnem. Dan pred poroko je bila še dekliščina, na kateri sem skrbel za glasbeno vzdušje. Kaj naj rečem. Vsekakor na začetku nisem bil zadovoljen z igranjem. Katastrofa. Mogoče pretiravam, ampak dejansko nisem bil dober. "Čast" mi je rešil domačin, ki je za razliko od mene bil mnogo boljši. Morda je bil problem v tem, da jaz igram harmoniko enkrat na mesec on pa vsak drugi dan...morda. Ker je pač on igral sem jaz imel čas in pridno točil sebi in drugim vinsko kapljico. Nazadnje sem iz "muzikanta" prešel na natakarja.
No saj ni bilo hudega. Prav lepo sem se imel. Vsi so bili razumni do mojih napak pri igranju, to je lepo. Pač že od nekdaj sem govoril da špilam jaz bom igral za svojo dušo. Ker pred ostalimi dušami je očitno preveč treme. Vendar, na ta večer oziroma noč sem še igral. Preden smo odšli mi je bilo rečeno naj še kakšne dve potegnem. Ker sem imel za sabo že nekaj kozarčkov rujne kapljice je, presenetljivo, harmonika prav lepo zapela pod mojimi prsti. Prav presenečen sem bil, da mi je šlo tako dobro. Tako da sem namesto dveh komadov, vlekel kar dolgo. Vsi so peli, vsi bili veseli. Jaz pa sem opravil popravni izpit in pustil vsaj dober vtis na koncu. Takšne konce imam najrajši.
Domov smo prišli nekaj čez tretjo jutranjo uro, odšli spat, saj nas je zjutraj čakalo zgodnje vstajanje. Da preskočim nepomembne stvari (kot, da sem do sedaj že napisal kaj pomembnega), okoli osme ure smo prispeli V Zagradec, kjer smo počakali ženina in nato nadaljevali pot. Kot zanimivost. Ker nas je bilo veliko, in dolga pot pred nami (Zagradec-Grad Otočec-Zagradec-Radohova vas), so najeli avtobus in tako se nas je večina veselila na avtobusu (Seveda primerno okrašenem). Še vedno je bilo pa premalo, tako, da nas je spremljalo še okoli 10 avtomobilov.
Na Otočcu sem bil fasciniran nad govorom matičarja. Vsekakor moram dobiti nekje besedilo. Vse naprej so bile formalnosti, kot tudi poroka v cerkvi in kasneje nadaljevanje rajanja v gostilni Štorovje v Radohovi vasi. Menim, da mi ni potrebno razlagati kako je bilo, saj je večinoma enako. Pitje, ples, veseljačenje, igre itd. Mogoče izpostavim grajo na neimenovani ansambel. Bili so preprosto prestari, saj ni bilo novejših komadov, da ne govorim o kakšnih zabavnih.
Seveda sem plesal tudi sam, kolikor se je pač dalo. Bil med tistimi redkimi brez para na poroki, tako da sem si moral izposoditi mojo predrago mati in sestrično, ki je imela moža nevemkježe. Da potegnem črto: Bilo je dobro. Zabaval sem se kolikor se je pač dalo. Ko dobim še nekaj slik, lahko pričakujete kaj tudi v albumu.
Pa lep pozdrav
No da pričnem. Dan pred poroko je bila še dekliščina, na kateri sem skrbel za glasbeno vzdušje. Kaj naj rečem. Vsekakor na začetku nisem bil zadovoljen z igranjem. Katastrofa. Mogoče pretiravam, ampak dejansko nisem bil dober. "Čast" mi je rešil domačin, ki je za razliko od mene bil mnogo boljši. Morda je bil problem v tem, da jaz igram harmoniko enkrat na mesec on pa vsak drugi dan...morda. Ker je pač on igral sem jaz imel čas in pridno točil sebi in drugim vinsko kapljico. Nazadnje sem iz "muzikanta" prešel na natakarja.
No saj ni bilo hudega. Prav lepo sem se imel. Vsi so bili razumni do mojih napak pri igranju, to je lepo. Pač že od nekdaj sem govoril da špilam jaz bom igral za svojo dušo. Ker pred ostalimi dušami je očitno preveč treme. Vendar, na ta večer oziroma noč sem še igral. Preden smo odšli mi je bilo rečeno naj še kakšne dve potegnem. Ker sem imel za sabo že nekaj kozarčkov rujne kapljice je, presenetljivo, harmonika prav lepo zapela pod mojimi prsti. Prav presenečen sem bil, da mi je šlo tako dobro. Tako da sem namesto dveh komadov, vlekel kar dolgo. Vsi so peli, vsi bili veseli. Jaz pa sem opravil popravni izpit in pustil vsaj dober vtis na koncu. Takšne konce imam najrajši.
Domov smo prišli nekaj čez tretjo jutranjo uro, odšli spat, saj nas je zjutraj čakalo zgodnje vstajanje. Da preskočim nepomembne stvari (kot, da sem do sedaj že napisal kaj pomembnega), okoli osme ure smo prispeli V Zagradec, kjer smo počakali ženina in nato nadaljevali pot. Kot zanimivost. Ker nas je bilo veliko, in dolga pot pred nami (Zagradec-Grad Otočec-Zagradec-Radohova vas), so najeli avtobus in tako se nas je večina veselila na avtobusu (Seveda primerno okrašenem). Še vedno je bilo pa premalo, tako, da nas je spremljalo še okoli 10 avtomobilov.
Na Otočcu sem bil fasciniran nad govorom matičarja. Vsekakor moram dobiti nekje besedilo. Vse naprej so bile formalnosti, kot tudi poroka v cerkvi in kasneje nadaljevanje rajanja v gostilni Štorovje v Radohovi vasi. Menim, da mi ni potrebno razlagati kako je bilo, saj je večinoma enako. Pitje, ples, veseljačenje, igre itd. Mogoče izpostavim grajo na neimenovani ansambel. Bili so preprosto prestari, saj ni bilo novejših komadov, da ne govorim o kakšnih zabavnih.
Seveda sem plesal tudi sam, kolikor se je pač dalo. Bil med tistimi redkimi brez para na poroki, tako da sem si moral izposoditi mojo predrago mati in sestrično, ki je imela moža nevemkježe. Da potegnem črto: Bilo je dobro. Zabaval sem se kolikor se je pač dalo. Ko dobim še nekaj slik, lahko pričakujete kaj tudi v albumu.
Pa lep pozdrav
četrtek, 15. maj 2008
Arhiv - Za nazaj
Skoraj teden je minil od mojega zadnjega poročanja. Zadnji čas, da se spravim spet k pisanju. No, da začnem od začetka. Prejšni teden potem ni bil nič posebnega. Je pa zato konec tedna bil toliko boljši.
Bila je Cvičkarija. Na kratko da opišem občutke. Bilo je zakon!! Dogajalo se je veliko. Veliko petja, plesa, pitja in še vsega dobrega. Ljudi je bilo ogromno. Kdor ni bil tam mu je lahko žal. Zares.
Drugi dan je bil seveda preživet z mešanimi občutki in težko glavo. Nato je sledil ponedeljek, navaden šolski dan. Zjutraj bujenje, potem na vlak za Ljubljano in prespati tistih nekaj ur med predavanji in vajami.
Torek je bil zanimiv. Mati so me končno zvlekli po trgovinah. Jojmene. Kupit sem si moral srajco, za na poroko. Ja to soboto nas čaka sestričina poroka, dan prej pa zabavanje z igranjem na dekliščini. Me zanima kako mi bo šlo in kako bo.
V glavnem, šli smo po nakupih. Srajco sem kupil že v drugi trgovini, a ker je mati hotela da sem poleg ko si bo še ona kupila obleko sem pač bil. Nazadnje si je ni. Prelaufali pa smo vse mogoče trgovine v Novem mestu.
No da napišem kakšno srajco sem si kupil. Svetlo-živo-flurescentno-zelena, velikost 38, talirana, glanc nova, prevožena 2 metra, še neoprana.. Za dodatne informacije se pa obrišite pod nosom.
Reakcije bližnjih so mi bile še najbolj zabavne. Naš ata jo je seveda pokritiziral, a ko sem mu nazaj omenil da ima on pa rozasto, ki ni nč bolj od moje je bil lepo tiho. 1-0 zame. Naj omenim, da se je mati držala samo za glavo ko sem rekel da bi to, a jo je hitro sprjela. Moja predraga sestrica Mateja je bila seveda popolnoma navdušena že od začetka. Sledila je my sister from another mother. Klavdija, upam da ti ne bo šef odtrgal od plače zaradi smejanja na delovnem mestu. Uganite kaj je bil vzrok. Sledila je še frendica. Mislim, da me je krstila za prfuknjenga. Škoda besed. If you don't like it, turn around and keep walking. Morda se vam bo zdelo neumno, da sem več kot pol bloga porabil za opis vsega kar se tiče okoli majice. Ampak. Jaz ne bi bil jaz, če nebi to delal z razlogom.
Da vam razkrijem skrivnost. Zanimivo. Na primeru moje srajce sem ugotovil slednje. Vsaka družba-posameznik ima svoja načela katerih se drži ali pa mu najbolj odgovarjajo, ko ta načela upoštevaš je vse lepo in prav. Ko pa enkrat odideš malo iz poti, izven načel, pa te takoj popljuvajo, križajo, skritizirajo, smejejo itd.
Nikogar ne ciljam, nikogar ne obtožujem. Vendar tako je. Tudi sam sem enak. Priznam. Priznam tudi da sem tako majico kupil iz same radovednosti. Samo za to da vidim še na enem primeru kako smo ljudje. Za konec. Še dobro da smo si tako različni, in da se ne ravnamo vsi po enem načelu. Že tako smo lutke vsemu, kar je nad nami.
Bila je Cvičkarija. Na kratko da opišem občutke. Bilo je zakon!! Dogajalo se je veliko. Veliko petja, plesa, pitja in še vsega dobrega. Ljudi je bilo ogromno. Kdor ni bil tam mu je lahko žal. Zares.
Drugi dan je bil seveda preživet z mešanimi občutki in težko glavo. Nato je sledil ponedeljek, navaden šolski dan. Zjutraj bujenje, potem na vlak za Ljubljano in prespati tistih nekaj ur med predavanji in vajami.
Torek je bil zanimiv. Mati so me končno zvlekli po trgovinah. Jojmene. Kupit sem si moral srajco, za na poroko. Ja to soboto nas čaka sestričina poroka, dan prej pa zabavanje z igranjem na dekliščini. Me zanima kako mi bo šlo in kako bo.
V glavnem, šli smo po nakupih. Srajco sem kupil že v drugi trgovini, a ker je mati hotela da sem poleg ko si bo še ona kupila obleko sem pač bil. Nazadnje si je ni. Prelaufali pa smo vse mogoče trgovine v Novem mestu.
No da napišem kakšno srajco sem si kupil. Svetlo-živo-flurescentno-zelena, velikost 38, talirana, glanc nova, prevožena 2 metra, še neoprana.. Za dodatne informacije se pa obrišite pod nosom.
Reakcije bližnjih so mi bile še najbolj zabavne. Naš ata jo je seveda pokritiziral, a ko sem mu nazaj omenil da ima on pa rozasto, ki ni nč bolj od moje je bil lepo tiho. 1-0 zame. Naj omenim, da se je mati držala samo za glavo ko sem rekel da bi to, a jo je hitro sprjela. Moja predraga sestrica Mateja je bila seveda popolnoma navdušena že od začetka. Sledila je my sister from another mother. Klavdija, upam da ti ne bo šef odtrgal od plače zaradi smejanja na delovnem mestu. Uganite kaj je bil vzrok. Sledila je še frendica. Mislim, da me je krstila za prfuknjenga. Škoda besed. If you don't like it, turn around and keep walking. Morda se vam bo zdelo neumno, da sem več kot pol bloga porabil za opis vsega kar se tiče okoli majice. Ampak. Jaz ne bi bil jaz, če nebi to delal z razlogom.
Da vam razkrijem skrivnost. Zanimivo. Na primeru moje srajce sem ugotovil slednje. Vsaka družba-posameznik ima svoja načela katerih se drži ali pa mu najbolj odgovarjajo, ko ta načela upoštevaš je vse lepo in prav. Ko pa enkrat odideš malo iz poti, izven načel, pa te takoj popljuvajo, križajo, skritizirajo, smejejo itd.
Nikogar ne ciljam, nikogar ne obtožujem. Vendar tako je. Tudi sam sem enak. Priznam. Priznam tudi da sem tako majico kupil iz same radovednosti. Samo za to da vidim še na enem primeru kako smo ljudje. Za konec. Še dobro da smo si tako različni, in da se ne ravnamo vsi po enem načelu. Že tako smo lutke vsemu, kar je nad nami.
sreda, 7. maj 2008
Arhiv - Po počitnicah
Dolgo že nisem pisal bloga. Ja, bile so počitnice. Čas uživancije in brezdelja. Zasmejala se je! To je razlog. Najprej na kratko kako sem preživel počitnice. Začelo se je klavrno. Nič posebnega se ni dogajalo. Čakal sem kresovanje. Bil sem v Šentjerneju. Zasmejala se je! Moram pripomnit, da Šentjernejčani znajo narediti fešto kakor se spodobi. Bilo je odlično. Zasmejala se je! In alkoholno. Tako, samo za dodatno mero veselja. Nato je bil spet dolgčas. Vse do petka. Moram rečt da so me prijatelji presenetili. Šli smo na pijačo. Zasmejala se je! Pričakoval sem kakšne pol ure potem bodo pa itak rinili domov, sem si mislil. Ni bilo tako. Prišla je pijača, pa še ena pijača, pa še ena, pa še ena. Tako sem bil zunaj z njimi dlje kakor za novo leto! Si morate misliti. Zasmejala se je! Bilo je odlično. Veselja je bilo ogromno, ponovno spoznali stare prijatelje in se imeli fino. Tako so se počitnice končale. Zasmejala se je! Spet je prišla šola. Nič posebnega. Danes pa zanimivost na vlaku. V mojem vidnem polju se nahaja dekle. Zasmejala se je! Morda se sprašujete kaj pomenijo med celotnim vpisom v blog nevmesni stavki: Zasmejala se je! Da razložim. Torej gledam dekle. Ki se neprestano smeje. Zanimivo. Meni vsekakor. Kajti vsakič ko gre kdo mimo, se nasmeje in poskuša to prikriti.Zasmejala se je! Celo meni postane smešno, ko se takole nekdo smeje. Morda se vam bo zdelo čudno in nenavadno in brezveze in dolgočasno in nevemkakšnoše, ampak zaslužila si je vpis v blog. Škoda, ker je šla ravno dol z vlaka. Mi je pa vsekakor popestrila dan. Me zanima kaj dobrega bom še danes doživel...
Takole. Spet se v živo oglašam iz vlaka. Ja, sedaj grem proti domu. Čez dan se ni dogajalo nič posebnega. Bil v šoli. Eno celo uro. Nato pa smo se odpravili pogledat kaj dogaja na Škisovi tržnici. Moram rečt, da me ni navdušila. Mogoče zato ker je bilo sorazmeroma zgodaj. Čeprav se mi bolj dopade mišljenje, da zato, ker Ljubljančani ne znajo fešte naredit. Da ne bodo preveč užaljeni. Bilo je ogromno študentov in še lepše, študentk. Tam sem bil kakšno urico. Tolk, da se je na hitro nekaj spilo, potem pa je bilo treba že pohiteti na vlak. Na vlaku nič zanimivega. Sedim, gledam skozi okno, razmišljam in razmišljam. Da bi človeka ocenjevali po tem koliko razmišlja bi jaz imel v roki že doktorat. Ni mi pomoči, mi je rekla prijateljica. Bohve pri čemu mi ni pomoči. Toliko stvari meljem naenkrat, da sploh nevem česa NE premeljem. Ah, bo že. Tipičen stavek vsaj mal optimističnega človeka. Vsekakor moram to tudi sam postati..
Takole. Spet se v živo oglašam iz vlaka. Ja, sedaj grem proti domu. Čez dan se ni dogajalo nič posebnega. Bil v šoli. Eno celo uro. Nato pa smo se odpravili pogledat kaj dogaja na Škisovi tržnici. Moram rečt, da me ni navdušila. Mogoče zato ker je bilo sorazmeroma zgodaj. Čeprav se mi bolj dopade mišljenje, da zato, ker Ljubljančani ne znajo fešte naredit. Da ne bodo preveč užaljeni. Bilo je ogromno študentov in še lepše, študentk. Tam sem bil kakšno urico. Tolk, da se je na hitro nekaj spilo, potem pa je bilo treba že pohiteti na vlak. Na vlaku nič zanimivega. Sedim, gledam skozi okno, razmišljam in razmišljam. Da bi človeka ocenjevali po tem koliko razmišlja bi jaz imel v roki že doktorat. Ni mi pomoči, mi je rekla prijateljica. Bohve pri čemu mi ni pomoči. Toliko stvari meljem naenkrat, da sploh nevem česa NE premeljem. Ah, bo že. Tipičen stavek vsaj mal optimističnega človeka. Vsekakor moram to tudi sam postati..
Naročite se na:
Komentarji (Atom)
