Nisem si mislil, da zna biti pospravljanje tako zabavno, še posebej ker sem med vso kramo kar smo jo imeli našel svoje spomine. Seveda sem vedel, da jih imam nekje na podstrešju v vrečkah za smeti.. Vendar si nisem mislil, da mi bodo sedaj toliko pomenili. Hvalabogu, da sem jih shranil.
Našel sem svoj predrage igrače iz otroštva, menim, da najboljšega časa mojega življenja. To so bili časi brez skrbi, ko še nisem vedel kaj je slaba volja, nisem vedel kaj pomeni biti zaljubljen, nisem poznal šole... Skratka čas brezvedenja vsega. In moram reči, da je to prekrasno. Preprosto se le igraš in igraš. Si v svojem svetu. Nihče ti ga ne brani, nihče te nikamor ne sili. Škoda le, da je tako hitro minilo in večinoma se pozabilo.
Vse bi dal, da bi lahko šel nazaj, v čas ko sem se v sobi na tleh igral z lego kockami, avtomobilčki in še čem. In včeraj je vse to privrelo nazaj. Prijelo me je da bi počepnil na tla ter pričel sestavljati in voziti. Prekrasno.
Najbolj zanimivo mi je pa bilo, ko sem opazil da sem popolnoma vsak avtoček prebarval z alkoholnim flomastrom. Morda sem že takrat vedel kaj me bo veselilo, ali pa me zaradi tega takšne stvari še vedno veselijo. Seveda nisem našel le avtomobilčke, ampak tudi frnikule, ali kot smo mlajši radi govorili: "činke". Približno 40 jih še imam. Tiste ta najlepše. Ta najbolj posebne. Tudi te so imele posebno vlogo v mojem življenju. Z njimi sem spoznaval prijatelje, ko smo se zunaj "činkali", celo stavili smo frnikule in kdor je zmagal je pobral vse. Tega nisem veliko prakticiral, ker nisem hotel izgubiti mojih dragocenih čink. Res je bilo lepo. Draga mami mi je še celo posebno vrečico iz blaga naredila, le za činke. To je bilo naše bogastvo. Naša sreča.
Vsekakor so bila to posebna leta. Veliko lepša kot sedaj, ko vse to nadomeščajo računalniki in že petletniki te učijo kako se igra na računalniku. Kam gre svet. Vsi živijo v virtualnih svetovih pred televizorji in računalniki, svet pa sameva in propada. Redko kdaj slišim zunaj pred blokom otroške vzklike ob igranju, kot smo včasih mi vzklikali.
Me zanima kaj bi delali otroci delali s činkami če bi jim jih dal v roke. Me zanima če bi sploh še kdo zna ceniti nekaj tako malega. Zdaj se itak mogočnost meri v tem, kdo je "obrnil" več računalniških igric in kdo ima boljše. Avtomobilčke so zamenjali tisti na zaslonih, druženje pa je zamenjal internet.. Sreča, da gredo vsaj Lego kocke v promet kolikor toliko. Pa še to so sedaj toliko komplicirane, da lahko iz njih narediš dve stvari, mogoče malo več, včasih pa si lahko iz letala naredil hišo. Naj kdo poskusi sedaj to narediti. Morda zato niso več tako zanimive..
Sprva sem mislil, da bom dal vse te moje dragocenosti b
Dodatek:
Nekaterim igračam sem posvetil še posebno pozornost, kot naprimer mojemu Ferrariju Testarossi, Letniku neznan. Motor z enim švoh konjem moči, zadnji pogon, prevoženimi nekaj kilometri in z dokaj dobro ohranjenostjo (praske-potrebno poliranje). Poleg njegovih slik pa je priloženih še nekaj hitrih, ob pogledu na moje bogastvo.
Moj Ferrari.
Moj Ferrari.
Nekaj mojih predragih igrač.
Pa še nekaj iz moje zbirke igrač.
Tudi video igre so še delovale. Na sliki znana scena iz Maria.
Na sliki Tanks.
Lep pozdravratrancu, a sem si premislil. Ostale bomo pri meni in z menoj. In čez nekaj let bom spet odprl škatlo in oblila me bo tančica lepih spominov, katerih ne bom mogel nikoli več doživeti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar