Arhiv - Po počitnicah

Dolgo že nisem pisal bloga. Ja, bile so počitnice. Čas uživancije in brezdelja. Zasmejala se je! To je razlog. Najprej na kratko kako sem preživel počitnice. Začelo se je klavrno. Nič posebnega se ni dogajalo. Čakal sem kresovanje. Bil sem v Šentjerneju. Zasmejala se je! Moram pripomnit, da Šentjernejčani znajo narediti fešto kakor se spodobi. Bilo je odlično. Zasmejala se je! In alkoholno. Tako, samo za dodatno mero veselja. Nato je bil spet dolgčas. Vse do petka. Moram rečt da so me prijatelji presenetili. Šli smo na pijačo. Zasmejala se je! Pričakoval sem kakšne pol ure potem bodo pa itak rinili domov, sem si mislil. Ni bilo tako. Prišla je pijača, pa še ena pijača, pa še ena, pa še ena. Tako sem bil zunaj z njimi dlje kakor za novo leto! Si morate misliti. Zasmejala se je! Bilo je odlično. Veselja je bilo ogromno, ponovno spoznali stare prijatelje in se imeli fino. Tako so se počitnice končale. Zasmejala se je! Spet je prišla šola. Nič posebnega. Danes pa zanimivost na vlaku. V mojem vidnem polju se nahaja dekle. Zasmejala se je! Morda se sprašujete kaj pomenijo med celotnim vpisom v blog nevmesni stavki: Zasmejala se je! Da razložim. Torej gledam dekle. Ki se neprestano smeje. Zanimivo. Meni vsekakor. Kajti vsakič ko gre kdo mimo, se nasmeje in poskuša to prikriti.Zasmejala se je! Celo meni postane smešno, ko se takole nekdo smeje. Morda se vam bo zdelo čudno in nenavadno in brezveze in dolgočasno in nevemkakšnoše, ampak zaslužila si je vpis v blog. Škoda, ker je šla ravno dol z vlaka. Mi je pa vsekakor popestrila dan. Me zanima kaj dobrega bom še danes doživel...

Takole. Spet se v živo oglašam iz vlaka. Ja, sedaj grem proti domu. Čez dan se ni dogajalo nič posebnega. Bil v šoli. Eno celo uro. Nato pa smo se odpravili pogledat kaj dogaja na Škisovi tržnici. Moram rečt, da me ni navdušila. Mogoče zato ker je bilo sorazmeroma zgodaj. Čeprav se mi bolj dopade mišljenje, da zato, ker Ljubljančani ne znajo fešte naredit. Da ne bodo preveč užaljeni. Bilo je ogromno študentov in še lepše, študentk. Tam sem bil kakšno urico. Tolk, da se je na hitro nekaj spilo, potem pa je bilo treba že pohiteti na vlak. Na vlaku nič zanimivega. Sedim, gledam skozi okno, razmišljam in razmišljam. Da bi človeka ocenjevali po tem koliko razmišlja bi jaz imel v roki že doktorat. Ni mi pomoči, mi je rekla prijateljica. Bohve pri čemu mi ni pomoči. Toliko stvari meljem naenkrat, da sploh nevem česa NE premeljem. Ah, bo že. Tipičen stavek vsaj mal optimističnega človeka. Vsekakor moram to tudi sam postati..