Sicer sem naokoli govoril, da bom blog napisal že včeraj, ampak en dan razlike pa le ni tako hudo za vas, zagrete bralce mojega bloga (optimizma polna vreča). Razlog zamude? Morda lenoba, morda primanjkanje gradiva tekom dni. No, da povzamem zadnje dni. Nedeljo, dan po poroki, sem še do konca prespal, prelenaril. Celo jest sem šel. Ponedeljek je bil kot vedno dolg. Šel sem v šolo kasneje kot ponavadi, ker se mi ni dalo prej vstati, tako da sem prespal vaje za programiranje. Na vlaku sem imel super družbo. Ponavadi sem sam, sedaj pa se je zgodilo, da sem dejansko koga poznal na vlaku in ne le na videz vse ljudi, ki tako kot jaz hodijo v Ljubljano delat, v šolo, ipd. V glavnem, Sosed in bivši sošolec. Dobra družba, Pot je dokaj hitro minila. Brez posebnosti.
Ponavadi sem ob torkih doma, vendar včeraj smo imeli test pri vajah tako, da sem moral na vaje iz moje skupine. Dobil sem 8. Čestitam sebi. Učenja je bilo..hm..dolgih...dolgih...10 minut. Sem pa šel v ljubljano za to bogo eno urico testa. No proti večeru je bilo malo bolje. S prijatelji sem se zmenil in smo šli na biljard. Jaz peljal in to mislim da še pol kilometra stran ne. Ampak moj pugi ni bil že teden in pol prižgan, pa sm revčka se usmilil in mu dal malo zagona...bogi moj Pugi. Nevem zakaj se vsi smejejo, ko rečem svojemu avtu Pugi. Res tako neumno zgleda? Vsekakor se ne sekiram. Moj ostane Pugi še naprej. Torej, bili na biljardu, do 22.00 potem pa šli v McDolnalds se najesti plastike in ostalih svinjarij. Hamburger je bil odličen! Ko je ura kazala še pol ure do polnočne ure pa smo se spravili vsak v svoja stanovanja.
Danes pa sem tu. Na vlaku. Peljem se v Ljubljano. Vreme? Pada dež. Neverjetno, se vam ne zdi? Počutje? Oblačno z zmernimi padavinami, pritiska preko mere, temperatura 37 stopinj...
Dejansko pa sem zadnje dni precej tečen to sem celo sam opazil. Ah ni hudega. Huje je če bi me včeraj spet policaji lovili...Je bilo zanimivo ja, četudi smo šli le v McDonalds na hamburger. Na srečo se je nazadne izkazalo da niso šli z lučjo za mano, ampak za avtomobilom pred mano. Srce se mi je odvalilo od kamna.
Lep pozdrav
PS: Raztresen kot sem ni nič novega če pozabim doma denarnico in tako ostanem brez hrane, denarja in še česa. Hvala Mičotu za denarno podporo pri nakupu sendviča. You're the best. Peace.
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)

Ni komentarjev:
Objavite komentar