Arhiv - Zapiski

S kislim nasmeškom je počasi izgovoril...

Destiny is a bridge you build, to the one you love.

It's just so hard loving someone from a distance. Because no matter how far you reach, no matter how many tears you cry, miles you walk, & tantrums you throw, they won't be physically near you. And it's so hard to grasp that, but it's after the frustrations pass, you realize that you would rather hold their heart from miles away, than sit at home wrapped in the arms of one you know you'll never love.

<>
Ne morem biti nekaj,
kar nisem,
ne morem narediti nekaj, 
kar ne znam,
lahko pa te ljubim najbolj na svetu,
ker to sem in to znam.
<>

Takšen kot sem ne morem biti ljubljen.

Happiness is like a butterfly; the more you chase it, the more it will elude you, but if you turn your attention to other things, it will come and sit softly on your shoulder...

<>
Razkriti ljudem kaj hočem storiti,
v svetu tem s pesmijo ljudi razvneti,
v srca z veseljem žalost umiti,
njihove laži in sanje razumeti.

Iskati poti kjer je sonce doma,
pisati o sreči zaljubljenih dni,
leteti v oblakih visokih želja,
prisluhniti srcu kaj si on želi.

In z dneva v dan za tebe živeti,
prinašati srečo, veselje vsak dan,
na krilih ljubezni s teboj leteti.

Ljubiti te, sanjati, biti le tvoj,
pisati ti pesmi, ko dan se rodi,
ostati v tem svetu edino s teboj.
<>

In zdi se ti, da konec je,svobode ni in sreče ni,ni izhoda kot v slepi ulici.

"Raje imam ženo, ki je pripravljena imeti in skrbeti za otroka pri 20ih, kot pa tečno, kariere željno babo pri 30ih." 

<>
Jokati
samo navznoter
solzé pritajene,
samo ko trta, ki joče
za novo rast,
preden odžene.
<>

What do you want to know? I'm who I am. I live for music. Don't try to change me. Don't try to fight with me. I'm freak. I'm young. I'm happy. I'm sad. I'm human. I'm crazy. I'm weird. I love rain. I love sun. I love music. I love love. I love changes. I love different stuff. And if you have issues with me, turn around and keep walking...

<>
Preden jaz sladko zaspim,
ti še lepe sanje zaželim,
ter da tudi ti,
sladko spala bi
in sanjala,
o vsem kar lepo se ti zdi.
<>

<>
Jutri prišel bo dan,
ko stopil bom iz sanj
in povedal ti,
da te rad imam.
<>

Arhiv - Prazniki so tu

Danes bom kratek. Počutje imam zelo zelo na psu. Nekako sem se čez dan trudil ugoditi nekaterim. Če mi je uspevalo, vedo le tisti s katerimi sem se pogovarjal. Da nekaj besed namenim tem dnem, ko je vse v božičnem vzdušju, ko se čuti posebne napetosti v zraku. Božični prazniki so tisti dnevi v letu, ko so vsi ljudje prijaznejši, bolj ljubeznivi, srečni ter veseli. To so dnevi ko svojim bližnjim odkrito poveste kako zelo jih imate radi, ter koliko vam pomenijo. Dnevi radosti in predvsem ljubezni. 
Pa vendar vsaka še tako radostna stran mora vedno imeti tudi slabe strani. Včeraj sem bral v neki reviji psihološki članek o tem, da je za božične praznike več samomorov kot ponavadi. Poleg je bila razlaga o osamljenosti in slabi sociali ljudi itd itd. Torej le ni tako rožnato, kot je videti na prvi pogled. 
Zakaj to pišem? Nimam pojma. Prišlo mi je na misel. Dejstvo je, da ne morem vedno izpolniti pričakovanj svojih sogovornikov na spletu, klepetih ali v živo. In kadar jih ne, se počutim krivega za marsikaj. Kot klovn, ki ni dobro odigral predstave. In ker gremo proti koncu leta razmišljam, kaj naj storim še zase v tem letu, da bom bolje začel novo leto. Nikoli si nisem postavljal ciljev ob novem letu, katere naj bi dosegel, veliko raje se pripravim na novo leto, da ga bom čim bolje izpeljal. Mogoče je to napak, vendar jaz sem jaz, Uroš, ki vam želi še naprej prijetno praznovanje božičnih praznikov.

Pa lep pozdrav

Arhiv - Vplivi

Ali se spomnite prejšnjega obdobja pisanja blogov? Pisal sem jih na vlaku, ko nisem imel kaj drugega početi? Seveda se. No v tem, drugem obdobju, bom očitno vlak zamenjal za pozen večer.
Kot prvo se zahvaljujem za pohvale, graje in predloge, ki sem jih dobil ali tu, ali osebno. Hvala za iskrenost in potrudil se bom, da bom še boljši. Konec koncev pišem za vas.

Zadnje dni se poigravam z mislijo o selitvi mojega bloga. Nekako bi si rad razširil obzorja, oziroma sebe predstavil širši javnosti. Dosedaj sem prejel le spodbudne besede. Tako, da pričakujte to realizirano v kratkem obdobju. 

Preden sem pričel s pisanjem tega besedila, sem si ogledal film, ki se te dni vrti v kinu: Transporter 3. Že ob naslovu in naslovni sliki, jih sigurno polovica od vas zamahne z roko, češ, spet ta akcija pa avtomobili. Res je. Moja najljubša zvrst filma. vendar vseeno to ne pomeni, da imam za ta film same pohvalne besede. 
Film, kot tak mi je bil v redu. Mogoče malo pretiravanja okoli avtomobila, vendar zame so ta pretiravanja izgledala kot še veliko bolj izbuljene oči. 
Ne bom vam tukaj moril z obnovo filma, saj jih je na internetu malo morje. Me je pa film spravil v razmišljanje. Glavni junak Frank Martin je "poklicni" prevoznik raznorazne izredno pomembne prtljage. Človek, ki živi po pravilih, se ne vpleta v tuje stvari. Skratka trdosrčen človek, brez kančka sočutja. Vsaj tak občutek dobi gledalec v prvih minutah filma. 
Zanimivo pa so v film vpletli žensko, ki na še bolj neverjeten način junaka spreobrne v velikega romantika. Sicer še vedno Frank gleda enako grdo izpod čela kakor na začetku, le da se tedaj poljublja, boža, seveda brez seksa v filmu ne gre in še česa podobnega. Zanimiva bi bila situacija v resničnem življenju. Ali so ženske res zmožne tako spremeniti človeka? V filmu je to storila celo v pičlih petih minutah. Mogoče se bo kdo oglasil, v hecu, da ženske znajo definitivno spremeniti človeka na slabše. Pač po dolgoletnem zakonu itd itd. Pustimo to raje za popularne šale in vice.
Ali je ženska res sposobna tako spreobrniti moškega? Moje skromno mnenje pravi, da. Zakaj? Očitno je tale Frank bil bolj hitro prelomljiva dušica, da ga je tako hitro zlomila. Če to prenesemo v resnično življenje. Imam dva prijatelja. Oba velika zagovornika samskega življenja. Pač tipične besede, da ti nobena ne teži, nisi odvisen od nje, sam svoj gospodar itd. Pa se je zgodilo slednje. En izmed teh dveh je srečal punco svojih sanj. Dobesedno. Postal je ves mehak, zaljubljen, zagledan, kasneje depresiven, ampak pustimo to. Zmehčala ga je. Spravila na kolena. Trpinčila (Ženske, prizanesite mi). 
A drugi ostaja sam. Ko sva kje skupaj, pa "pogledava za kašno" celo izusti vsem znane besede: "Ta je huda!". Ampak to je pa tudi vse. Naredil ne bo nič, nič se ne trese, nič ni mehak, nič. Žalost. Pa ga vprašam: "Pa zakaj nč ne nardiš?". Odgovor je da ne potrebuje on tega. Da mu ni do tega. Pa da je bedno. Že dolgo čakam, da se mu prikaže tista. Tista, ki mu bo dala vetra. Pa je ni in ni. Vedno so samo hude, ali pa bedne. Počasi obupujem nad njim. 
Torej moja dva prijatelja sta živi dokaz, da je mogoč ženski vpliv in da ni. Vse pa je odvisno od samega moškega. 
Ali bi se sam prepustil ženskemu vplivu, ki bi mi zatresel tla pod nogami? Da. Ali bi se pustil, da me "komandira"? Ne. Upam.

Če povzamemo film, izgleda kot dolga reklama za Audi. Tako, da če kdo razmišlja o nakupu le-te znamke mu ga toplo priporočam. Avto lahko zapeljete v jezero, tik pod vodno gladino bodo dvotonskega orjaka držali dve z zrakom napolnjeni vreči. Ko ga boste izvlekli ven iz jezera, boste potrebovali manj kot minuto in že boste lahko naprej na poti z njim. Če mu spustite gume, bodo v kratkem same napolnjene nazaj. Z njim je možno voziti po vlaku. Dobesedno. Da ne govorim o skakanju čez mostove. Proti vsemu temu je cena le majhna malenkost, ki vas loči od popolnega užitka.

Pa lahko noč

Arhiv - Spet med vami

Odločitev je padla in prišel je nov, svež vnos v blog. Dolgo se že nismo slišali, res je. Bilo je nekaj vprašanj, kaj se sedaj dogaja z mano, zakaj je zamrlo.. Nikoli pa nisem imel pravega odgovora. Zato sem podlegel "pritiskom" in nastalo je/bo tole..

Sedim v sobi. Tri krat pet metra. Tema. Gori le majhna namizna lučka nad posteljo. Sam sedim za mizo. Bleda svetloba seva iz monitorja po mojem obrazu. Sobo preplavljajo zvoki pesmi skupine Rascal Flatts - To make her love me. Glava se mi rahlo ziba v ritmu glasbe in potiho si pojem besedilo. Pogled mi uide v spodnji desni kot ekrana. Ura se piše 1:11 sobotnega jutra. Samoto je čutiti po celem študentskem domu. Večina jih je odšla domov. Če grem ven iz sobice na hodnik, slišim še vedno glasbo iz moje škatlice. Krasen občutek ko te spremlja glasba. Naredi te lahkotnega, vsega mogočega, vsega zmožnega, a hkrati te lahko pokoplje v najgloblje globine najhujšega pekla. Spet sem nazaj na svojem stolu. Rahlo je majav. Zaškripa ko se naslonim nazaj, da bi si izravnal boleč hrbet od sedenja. Razmišljam koliko študentov se je že učilo in sedelo na tem stolu. Seveda mi je točna številka le še ena neznanka. 
Kdaj pa kdaj pogledam skozi okno. Vidim ostale študentske domove, nekaj decembrskih lučk po drevesih in mokro, v temo oblečeno pokrajino, sveže oprano z dvodnevnim neprestanim dežjem. Misli mi uhajajo nazaj, iščem zanimive dogodke, za katere bi se splačalo da jih napišem v blog. Ničesar posebnega se ne spomnim. Poletje je minilo kot bi trenil. Večino dni sem preživel v službi, pehajoč se za denarjem, kot vsi ostali študentje in študentke med počitnicami. 
Bil sem tudi na morju. Letos mi je za razliko od prejšnjega leta celo uspelo iti. 
Spomnim se tudi prvega šolskega dne. Prvi letnik že drugič. Nič kaj spodbudno nisem začel. Veliko pogovorov doma sem prestal okoli tega. Ampak sedaj je mimo. 
Po prvem šolskem dnevu se ne spominjam ničesar več posebnega. Spet sedim v sobici. Tri krat pet metra. V samoti. Bojujem veliki boj.

Lahko noč in lep pozdrav do naslednjič

Arhiv - Poslednji

Najprej vsem dolgujem iskreno opravičilo, ker sem spet opustil pisanje bloga. Očitno kaže na to da nimam časa.. In res ga nimam. Delam dan za dnem. Dejansko sem nekajkrat se spet spravil k pisanju bloga. A ko sedaj berem kaj sem pisal..hvala bogu da nisem nadaljeval. 
Moje življenje se te dni vrti okoli dela, službe in podobnega. Tako, da ni nič kaj dosti zanimivo. Ostalo sem dal nekako v stran. Žalost utapljam v delu. Razmišlanja puščam na strani ali pa za vikende..kadar ne delam seveda. Žal tudi prijatelje.. tako, da upam da bo kmalu bolje. Da si bom vzel čas za vse in vsi bodo srečni... Kot pravi Tone Pavček v eni izmed pesmi: 

"Dajati

iz sebe in svojih sanj,
sredico sredic,
kakor se daje igralec,
ki klovnovskih lic
zares na odru umre
igraje."

To bi bilo to. Nebom razpredal na dolgo in široko. Le še dve stvari: Poslušajte in poglejte si v mojem profilu video in tudi pesmi od Davida Sidesa. Navadno pop pesem povprečnega pevca zaigra tako lepo in ganljivo, kot nihče drug. Paša za srce in dušo. 
Druga stvar pa je, da bom blog opustil. Tako, da morda je to zadnji vpis. Vendar ne izključujem možnosti, da pričnem pisati ob času šole, ko bo več časa.

Morda do takrat, morda za vedno,

lep pozdrav in nasvidenje.

Uroš

Arhiv - Spet doma

Spet doma. To je bil "slogan", ko sem prišel domov z morja. Na prvi pogled ne izgleda nič posebnega, pač osebni slogan ob prihodu domov, še celo enak je naslovu bivše nedeljske oddaje (Ne me pretepsti, če še vedno obstaja, nisem na tekočem), vendar ali je res tako? Ni. Vendar k temu se bomo vrnili kasneje.
Nekateri veste, da sem se v roku dneva in pol zmenil s prijatelji in odšel na morje. Destinacija je bila Stinica. Ne sprašujte me kje je to, ker vam nebom znal razložiti, le peljem vas lahko tja. Gre se za majhno naselje počitnikarjev z lastnimi apartmaji in lepim zalivom z pogledom na otok Rab.

Kot zanimivost, katera me zelo veseli, da smo šli štiri osebe in vsa prtljaga na morje z mojim Pugijem. Si lahko mislite? Pugi, še vedno ni popravljen (čakam plačo in jo danes dočakal, sedaj si je potrebno vzeti le čas), a vseeno to sploh ni bil problem. Pravzaprav ni bilo nobenega problema. Pripeljal me je tja in nazaj. Vsi so se mi na začetku smejali. Pha! Ob poti sem srečal pokvarjenega BMWja in še kaj, moj Pugi pa je veselo požiral kilometre. Prav ponosen sem. Vsaj neka stvar, ki me nekako veseli. Na morje smo se peljali nekaj lepih in prijetnih uric (natančneje: tri), prežetih z glasbo, nekaj smeha in pogovarjanja.
Na morju je bilo lepo. Kopanje, uživanje, lenarjenje. Vse lepo in prav. Razen malenkosti. Malenkosti, zaradi katerih se ti obrača srce, duša in nasmeh. Ampak držal se bom "pravila", da kar se dogaja na morju tam tudi ostane..in tako tudi bo. Po eni strani me je morje razočaralo, po drugi pa razveselilo. Vse je bilo super, le družba dekleta je delala preglavice. Ampak je le mimo in obdržal bom dobre spomine. 
Nedeljo sem nato preživel v naslonjaču, danes pa že pridno nabiral delovne urice.

Sedaj pa da se vrnem nazaj k sloganu. Spet doma. Velikokrat pomislim kaj bi bilo, ko bi me kakšna stvar tako na hitro in drastično spremenila. Velikokrat me zanima koliko bi me tudi spremenila. Pač nekaj, kar ne delaš vsak dan, teden ali mesec in spremeni tebe, tvoje duševno stanje ali pa zdravstveno. Seveda je spet možnost ali na bolje ali slabše. Govoril bom o pozitivnih, se pravi na boljše. 
Velikokrat sem že upal, da ko bom kaj naredil, ali kam šel, ali kaj doživel, da bom doživel neko spremembo v sebi. Saj veste, kot v filmu ko glavni junak nekaj spozna in se spremeni naprimer iz hladnokrvnega morilca v največjega "latino loverja". Jaz sicer ne merim v tej smeri, saj nisem ne eno ne drugo, a vseeno bi bil vesel kake pozitivne spremembe. Da bi na nekaj gledal z drugačnimi očmi, da bi spoznal kaj novega o sebi, kaj novega poizkusil...in bi to zaznamovalo mene ali moje mišljenje. A vedno znova sem se vračal brez takšnih prigod, doživetij in preobrazb. Očitno so takšne stvari možne le v filmu. 
Ali je to res? Ne. Podajmo primer. Torej. Srečaš dekle svojih sanj, spoznata se in skupaj sta. Tvoje življenje se je spremenilo v hipu. Ampak to doživijo po moje le redki srečneži. Res. pravi srečneži. Seveda je potem potreben trud, da se zveza obdrži, a vseeno. Jaz in meni podobni, ki pa si želimo le malenkosti..da bi nas kdo vsaj opazil, ali na kak drug način dal namig, da mu ni vseeno, je pa pretežko za nevemkoga tam gori. Torej ali se ti lahko življenje spremeni v hipu, kot v filmih na primer? Da. Vsekakor. Na boljše ali na slabše. Od česa je to odvisno nam je še neznanka, vendar vsekakor se nam lahko spremeni in nas "ožigosa" za vse življenje ali pa le začasno. 
Jaz pa sem spet doma. Se pravi spet na starih tirnicah, še vedno brez drastičnih sprememb. Vse je tako kot je bilo pred morjem. Morda še malo huje. Doživel sem veliko, a želim si da tega nebi doživel. Včasih molk in nedejanja manj bolijo. In res je tako. Zato sem spet doma.

Lep pozdrav

Arhiv - Delam, delam

Vsi veste (mimogrede, sem v dilemi: ali je "veste" pravilna slovnična beseda?), da imam službo, počitniško, študentsko in da delam. Delam v pravem pomenu besede. Ne sedim, se ne razvajam, ne zabušavam, ampak dejansko delam, kot majhen zamorček 
Veliko je bilo premletega koliko preveč delam in da to ni dobro in da ni dobro za zdravje in da je lahk kej narobe in da...vse mogoče slabo. 
Vendar. Kdor me pozna bo vedel, da se vedno obrnem na nasprotno stran da kljubujem. 
Torej je kakšna možnost, da ima taka služba prednosti? Hja, optimisti pravijo, da ima vsaka še tako črna stvar prednost. Menda. Sicer nisem eden izmed njih, ampak vseeno. 
Kaj pa naj o drugem razmišljam ko prenašam večkilsko škatlo po stopnicah, kot le lepe stvari da čimprej mine, pa čeprav vem da jih imam še najmanj 10 za prenesti tistih nekaj minut. In nato še čez kakšno urico podobno število. In še. In še.
Sam sebi se čudim, da dejansko znam pozitivno razmišljati! To je zame great success! Ampak, še vedno ni to to. 

No da preidem k stvari o čem razmišljam. Hja. Družbo imam zelo dobro. To me vsekakor drži pokonci, da tistih 10,11,12 ali 13 ur delam tako kot nam je zapovedano. Ne manjka zabave. Morda smo kdaj preglasni, ampak zamorjenost ponavadi ne pripomore k efektivnosti dela kajne? 
Tako da, dokler bom jaz delal toliko kolikor delam, bom bil glasen kolikor želim. In tudi sem. Neverjetno glasen. In neverjetno "pogumen". Veliko novih ljudi spoznal...veliko novih deklet...luštno kajne? Mogoče celo pridobivam na samozavesti...mogoče. Vsekakor pa mi je zanimivo delati nadure, saj tako srečam dopoldanske in popoldanske ljudi...
Mogoče se bo kdo našel ki bo omenil opolzke besede tipa jebać itd. vendar že zdaj povem, da ga nebom jemal resno. Dejansko je to moje veliko "okno v svet". Za moje pojme večje in pomembnejše kakor to virtualno na internetu. 

In to me žene. To me vzpodbuja, da mogoče...mogoče pa le srečam katero pravo...ki se bo prav tako kot jaz, gnala za vladarjem tega sveta...

Arhiv - Govor

Najlepši. Ampak čisto zares najlepši so vedno začetki. Zaljubljeni, včasih vzdihujoči, strastni in polni, polni radovednih pričakovanj. 
Ko vsak nov dan, ko čisto vsak nov dan prinese nove vtise in ko domišljija nima in nima meja. 
Tako nekako, tako nekako so tudi vama minevali dnevi, minevali meseci. Odnos je postajal miren, globok, razumevajoč, topel in trden. Dovolj trden da je pripravljen in sposoben zgraditi trdnjavo, ki bo v svoji notranjosti varovala skupno bogastvo. 
Poroka. Kronanje zveze dveh ljubečih src je romantičen dogodek, velja pa za uradno potrditev ljubezni, medsebojne naklonjenosti in spoštovanja. Je dan, ki si ga želita za vedno vtisniti v spomin, kot nekaj čudovitega in neponovljivega. In vedno tudi zato, ker želita javno in glasno povedati: 
S tem človekom, z njim, prav s tem človekom si želim deliti pot v dobrem in tu pa tam, tu pa tam. In če že bo, naj bo čimbolj poredkoma. Tu pa tam manj dobrem.

Arhiv - Ponovno med Vami

Danes sem Vam že serviral en vnos v blog in mislim, da je čas da končno se spravim k pisanju novih, ne več tako svežih novic. Res. Dolgo se nismo slišali. Dolgo nisem pisal. 
Nekateri so me že spraševali kaj se dogaja. Najbrš sem Vam dolžan pojasnilo. Zagotavljam vam, da ni bilo dneva ko nebi pomislil na blog in na vas, zveste bralce. Vendar...preprosto povedano, ni mi bilo do pisanja. Zadnje čase se z mano dogaja preveč stvari, preveč vsega. Preprosto sem se izgubil v svojem življenju. In sedaj stojim na neznamem križišču in se odločam, čakam da dobim znamenje ali namig katero pot naj uberem. Nikoli si nisem mislil, da bom kdaj moral sprejemati življenjske odločitve. Ampak pustimo to. 
Velikokrat sem se spravil pisati blog zadnje čase, pa mi nikoli ni uspelo do konca 
napisati. Vedno je kaj prišlo vmes. Tudi pri tem bi skoraj bilo enako, vendar sem si rekel, da je tokrat potrebno zadevo izpeljati do konca. 
Ne bom vas zalagal z informacijami kako sem se imel in kaj sem počel zadnje dni od zadnjega vpisa. Preveč dolgočasno. Tudi ne bom na dolgo razpredal o vsemogočem. Zato bo še čas. V bistvu sem se hotel le oglasiti. Da vidite da le nisem pozabil...

Vendar ne morem končati ne da bi vam izrekel kratko misel. 
Upanje umre zadnje. 
Vsem znana misel. Zakaj sem moral izbrati to misel, ko pa je že tako zguljena in 
vsakdanja? 
Včeraj sem gledal film. Kaznilnica odrešitve (The Shawshank Redemption). Priporočam ogled. Govori o upanju. Več vam ne morem povedati ker si ga morate preprosto ogledati. 
Tudi opisa filma se mi ne da pisati. Bom pa zato napisal še nekaj vrstic o tej temi. Cel dan že berem blog pri(znanega) blogerja Volka. Povsem od začetka. Od začetka, takega kot je moj. In ustavil sem se pri blogu o upanju. In o taistem filmu, ki sem ga gledal včeraj. In o tem kakšno življenje živimo. Morda se spomnite ko sem govoril o enem izmed prejšnih vnosov o življenju kot iz filma? On je pisal o življenju iz stripa. Pisal je o tem kako lepo znajo prikazati življenje v filmih in kako je prikazano žalostno v stripih. Samsko. 
Sicer sam ne poznam toliko bolj stripov, vendar mu verjamem in se strinjam kar pravi glede filmov, kjer je mnogo lepše. Le zakaj ne moremo imeti takega življenja. Konec dober, vse dobro. Le kdo si ne želi takega življenja... 
Dejstvo je, da sem se zelo poistovetil z Volkom in ga bom prebiral še naprej, Vam pa prilagam povezavo, da si preberete več o tem. Moje tipkanje je tu končano. Za danes.


Ponovno med Vami, Vaš Uroš.

Arhiv - Morje

Mi gremo pa na morje, se plavat naučit... Vedno kadar pomislim na morje privre na plano ta pesmica. Mislim, da jo pojejo Čuki. In včeraj ter predvčerajšnim nisem le mislil na morje, ampak sem ga po dolgem času spet občutil. Bilo je prekrasno. Ni me ustavilo sobotno hladno vreme in hladna voda na površju. Čeprav me je zeblo, da sem se tresel kot vibrator, sem neznansko užival med kopanjem. v nedeljo je bilo pa itak krasno sončno vreme, ki je rahlo otoplilo morje tako, da je bilo kopanje vrhunsko. Vsekakor bi rad v kratkem ponovil. Vendar bomo videli kako bo s tem. Se kdo ponudi da gre kampirat z mano? 
Spanja je bilo malo. Bili smo trije. Prijatelj, ter njegova sestra. Uživali, ter v tisti edini noči bedeli do poznih ur. Ko se ogreješ gre pogovor kar dobro od rok. Moram reči, da mi je prijalo in sem bil zadovoljen. Družba bila odlična. 
Ker pa nočem, da se vam preveč sline cedijo oziroma, da ne boste preveč pogrešali morja bom tu zaključil. Govorjenje o morju namreč. Še malo, da napišem kaj se je pred in po tem dogajalo. 
Petek brez posebnosti, pri taistem prijatelju gledal film, nato pa smo odšli v mesto, na pijačo. Sicer sem upal da bom kje srečal večjo skupino glasnih punc, ki bi praznovale nekakšnega afterja, a se žal nismo našli. Škoda. 
Tako, da smo se šli klasiko. Totalček, sedenje, pitje, pogovarjanje. Nato počasi domov. 
Danes, ponedeljek je spet lenoben. Sicer sem se že zgodaj vstal, vendar zaradi Pugija. Zmenjen sem bil namreč, da mu zamenjamo akumulator. Nazadje je bilo ugotovljeno, da ni akumulator vendar še nekaj neznanega. Ob štirih sem naročen pri doktorju mehankarju, da pregleda vzrok kašlja in slabega vžiga. Ko bo pa zdrav, pa bom spet veselo švigal po mestu in trobil za dekleti. Še bo luštno. 
Še bolj pa, ker sem v četrtek zmenjen, da grem na "sestanek" za službo. Končno! Upam na najboljše. 

Do takrat pa lep pozdrav

Arhiv - Razburljiv vsakdan

Lotil sem se pisanja bloga. Ura se hitro približuje polnoči in namesto, da bi si privoščil svoj lepotni spanec tukaj pišem blog. Vse samo za moje preljube zveste krasne odlične božanske super bralce in bralke. Pretiravam? Vem. Ampak danes se mi že rahlo meša. Torej, gremo k poslu. Nevem točno kaj je razlog, da točno sedaj pišem blog. Nevem kaj bom napisal in nevem zakaj ga sploh pišem. Super. Dejansko ni veliko za povedati. Od torka, mojega zadnjega bloga se je zgodilo...moram že kar rahlo pomisliti. V sredo sem bil cel dan se pripravljen učiti. Popolnoma. V mislih sem si stalno ponavljal: Zdej se grem pa učit. Tako je minil cel dan. Škoda, da so bile raaaaavno tisti dan najbolše oddaje po televiziji. To, da sem gledal že vsako po trikrat zaradi ponovitev na discoveriju ni tako zelo pomembno. 
Proti večeru sva se celo s sošolcem vsedla, se dobila na msnju in pošteeeeeno napela možgančke in sive celice, da sva lahko prekopirala programe na plonk listek. Ja, naslednji dan, sredo, naju je čakal izpit za programiranje. Občutki so fenomenalni. Kot pri vsakem izpitu, katerega sem potem padel. 
Na poti domov iz Ljubljane v Novo mesto pa sva imela v Pugiju super fešto. Počasi bo moj Pugi postal znan po dobrih feštah. Na vso moč se je pelo, plesalo, alkohol je tekel v potokih... Spet pretiravam. Samo pelo se je. Tisti dan me je najbolj prestrašil ravno Pugi. "Hudič mali mi ni hotu vžgat." Mene bi skoraj kap na voznikovem sedežu. V glavnem, s sošolcem se pripraviva na "fešto" oz. vožnjo domov. Nato pa obrnem ključ, zakašlja, zabrni, a takoj ugasne. Srce mi je padlo v hlače. Akumulator! Ta baraba prazna. Nato sem čimveč električnih porabnikov izklopil in ponovno poskusil. Vruuuum in je zabrnel. Rahlo sem mu sprva pomagal s plinom, da je mašina vsaj malo napolnila akumulator, da je bil za sproti. Sicer sem vedel, da bo in je potrebna menjava, samo ne tako kmalu! Sedaj se še peljat ne upam nikamor, dokler ne zamenjam. 
Kakorkoli, vsaj nekaj "razburljivega" sem doživel. Nato pa pride današnji dan, spet poln lenobe, nedela in popolnoma ničesar razburljivega. Cel dan sem preživel na relaciji TV - računalnik. Zvečer sem šel tečt, kot pač vsak večer, to je pa vse. 
Se še kdo strinja, da si moram vsekakor najti karkoli za popestritev vsakdana?
Jaz se. In delam na tem.

Lep pozdrav

Arhiv - Neko razmišljanje

Pred nekaj dnevi sem opazil na TVju zanimiv film. Imenoval se je Little Manhattan.
Gre se o 11 letnem dečku, ki se je zaljubil v 11 letno deklico. In sicer resnično zaljubil. Najbolj zanimivo mi je bilo to, da so se njegova razmišljanja slišala, tako da je lahko gledalec vedel o čem razmišlja. 

Dogajanje je v New Yorku, čas je najbrš poletni. 
Škoda, da nisem gledal popolnoma od začetka, da bi videl kje in kako je deklico opazil. Sem pa vseeno bil navdušen, da sem videl kako je vse pričel in kako je pristopil do nje. 
Moram priznat, da je imel mali več poguma in sreče kakor ga/jo imam jaz. Namenjen je bil jo ogovoriti in jo je. Za razliko od mene, ko ostane pri tem, da sem namenjen, a dlje od tu ne gre...
No, da ne dolgovezim. Ogovoril jo je, kasneje sta se že igrala, se skupaj dobivala, se klicarila, se lepo imela. Mali (naj ostane mali, pozabil sem ime) je ves vesel živel, vse je bilo mu super. Zanimive so bile scene, ko se je pač družila z drugimi fanti, kako je bil ljubosumen.. Le na kaj me to spominja. 
No ob koncu filma je šel tako daleč, da ji je povedal, da je vanjo itd. ona pa..zanimiva reakcija..ga je zavrnila rekoč, da je le 11 letna deklica. Mimogrede, imela sta pogovore, ko sta govorila o tem, da so deklice tri leta kakorkoli pred fanti. Ti pogovori so mi bili še kako znani...
Zakaj sedaj pišem o tem filmu. Ta film me je popolnoma prevzel. Ne samo, da sem se v tem fantku sam videl, ampak tudi zaradi razmišljanj, ki so bila na las podobna mojim.. Da ne govori o podobnih, že doživetih scenah...

Ta citat se mi zelo dopade(mimogrede, dečku je ime Gabe"): 
"Love isn't about ridiculous little words. Love is about grand gestures. Love is about airplanes pulling banners over stadiums, proposals on jumbo-trons, giant words in sky writing. Love is about going that extra mile even if it hurts, letting it all hang out there. Love is about finding courage inside of you that you didn't even know was there." 

Ja..kaj je ljubezen. Res je nekaj v tem, da je ljubezen vse to in sam to dobro vem. Problem se pojavi, ko tvoja "sorodna duša" ne ve očitno nič o tem (v tem primeru njegova deklica) in potem se vsakršni poskus postati par izjalovi...
"I don't know what I think, Gabe, I'm only 11. I don't think I'm ready to be in love."
Dobro, res je bila le 11 letna deklica, a zakaj je potem treba govoriti, da ste dekleta tri leta pred fanti. Tudi pri sebi sem že ničkolikokrat opazil, da to sploh ni res. Mogoče so svetle izjeme, ampak to še ne pomeni, da je potrebno posplošiti na vse in se s tem hvaliti. 
Velikokrat sem že rekel.. sovražim, ko ti dekle omeni to hitrejšo razvitost od fantov, kasneje pa, ko se pričneta pogovarjati o resni ljubezni, pa opaziš, da je še navaden otrok. Ali pa, ko govori katera, da si želi resne zveze in podobno. Če si želiš resne zveze, zakaj potem ne iščeš resne zveze, ne pa, da "bluziš" naokoli. 
Malo me je zaneslo..prav zares sovražim take stvari. 
In potem smo razočarani..in razmišljamo..o ljubezni..

"Love is an ugly, terrible business practiced by fools. It'll trample your heart and leave you bleeding on the floor. And what does it really get you in the end? Nothing but a few incredible memories that you can't ever shake."

In zaradi takih smo potem smotani in kamen imamo namesto srca in nesamozavestni in pesimistični in še kaj nam je povedano. Ja kdo nas je pa take naredil?!
Ko fantje dekletu kaj preveč rečemo, so užaljene, depresivne v trenutku, zamerijo takoj in še kaj bi se našlo. Ko pa dekle kaj reče fantu, naj pa stojimo pokonci kakor da ni bilo nič? Tudi fantje imamo srce, tudi fantje smo lahko užaljeni. Tudi nas se lahko prizadane. 
Če pa že to pokažemo, se pa nam očita da prehitro zamerimo, pa spet da smo nesamozavestni in pesimistični do amena. 
Seveda, se bo katera sedaj našla ko bo rekla da sem šovinist in da delam "kampanjo" proti dekletom. Seveda izvoli. Sovraži me, zameri mi, zapusti me...
Najbrš nisem vreden tebe in tvojega perfektnega mišljenja/življenja.

Popolnoma se strinjam, da so izjeme, redke. 
Nisem pa sam popolnoma kriv, da imam tako mišljenje o dekletih. Same so se mi v taki luči pokazale in posledično si to mislim o njih. Take izkušnje imam z njimi in dokler me z dejanji kdo ne prepriča v nasprotno bom to verjel. 

Sicer ne vem, kaj sem hotel s svojimi besedami povedati, a to je blog, prostor kjer daš krila ramišljanju in če me kdo ne razume in mi zameri moje razmišljanje, definitvno ni mojega spoštovanja. 

Da se še vrnemo k filmu..
Na koncu filma je glavni junak na nek način sicer zasovražil ljubezen. Morda se edino v tem razlikuje od mene, saj ljubezni nisem zasovražil...ampak jo že pošteno pogrešam..
In očitno sem še daleč od cilja. Če pa mi jo katera najde...jo bom bogato nagradil.

Arhiv - Jaz

Spet sem tu. V vsej svoji "veličini". Najbrš ste me že pogrešali. Se grem staviti. 
Odločil sem se da bom napisal kratek blog o dogajanju za nazaj.
Petek, predvčerajšnim je bil zanimiv dan. Dopoldne sem še klovnskega razpoloženja veselo poplesaval po stanovanju, misleč da bo še lep dan pred mano. Kot vsak petek je bilo dopoldan na sporedu lenarjenje. Popoldan pa je bilo nekaj čisto drugega. S prijateljem sva odšla v Krško. On je šel v popoldansko šolo, jaz...jaz pa mešat zrak. Ne me spraševat po kaj(koga) sem šel, ker ne mislim povedat. Dejansko pa sem sedel zunaj, pred fakulteto za Logistiko in gledal naokoli. Ko sem se tega naveličal, sem šel na kratek sprehod. Tako sem zašel na neko gozdno potko, ki naj bi vodila k gradu nekega celjskega grofa. Šel sem po njej misleč, da bom doživel ta dan vsaj nekaj kar si želim...
Po eni uri hoje v hrib nad Krškim, sem prišel nikamor drugam, kakor med vinograde. O gradu ne duha ne sluha. Potrt zaradi nevarnih temnih oblakov nisem imel izbire kakor, da oodidem nazaj pred šolo. Torej eno uro poti nazaj po gozdu. Sproti sem doživel še močno nevihto in jo počakal da je odnehala pod nekim drevesom v gozdu. Da me je pričelo zebsti in da so me komarji popolnoma popikali najbrš ni potrebno razlagati. No vse to je trajalo tri ure, torej do sedmih zvečer. Ko je imel prijatelj konec sva se še zapeljala v Lidl nabavit nekaj za jest. Bil sem namreš požrešno lačen, in sicer tako zelo, da sem kupil polpečene žemlje, katere bi moral pred jedjo še do konca speči. Na žalost sem to videl, ko sem jih že pojedel. 
Domov sem prišel le za 10 minut, nato sem šel do prijatelja, kjer smo gledala po TVju Spidermana 2, nato pa ob nekaj do polnoči oba skočila obiskat bivšega sošolca in se tam zadržala do štirih ponoči. Kaj smo delali? Nevem, z mislimi sem bil drugje. 
Napočila je sobota in premalo spanca. Moja sreča se je nadaljevala tudi v ta dan. Zvečer je bila na glavnem trgu zabava zabav, praznovanje tedna cvička. Že nekaj časa prej sem bil zmenjen podobno kakor za tisto v Krškem. Najbrš ne bo težko uganiti kaj je bilo iz tega. Cel dan sem doma sedel, in sicer do približno enajste ure. Nato sem napojen s slabo voljo spravil ven prijatelja (želim si da ga ne bi) in odšla sva pogledat praznovanje. 
Dogajalo se je ogromno, ljudi bilo veliko, bilo je le nekaj slabega. Prijatelj je jamral kako je bedno. Ja super. Po dveh minutah stanja pri enem vogalu sva odšla proti domu. Že tako sem imel pokvarjen dan zaradi vseh načrtov, potem pa še prijatelj take pripelje. Perfektno! Kako se je končala sobota? S slabovoljnim spanjem. 
In sedaj je nedelja. Zategnjena, žalostna, depresivna, potrta, dolgočasna nedelja. Kaj se kaj dogaja? Ura je skoraj osem zvečer in največ kar se mi je zgodilo je to, da pišem ta blog. In ga tudi končujem. 
Svoj vikend sem preživel odlično. Nevem če bi ga lahko bolje. Toliko novih ljudi sem spoznal, toliko novega odkril... Res..bolje kakor bi si lahko želel.
Sarcasm off.

Brez pozdrava

Arhiv - Slikanje

Že od nekdaj sem se delal norca, ko sem videl dekleta in fante, ki so se slikali v raznih ogledalih s fotoaparatom ali telefonom v roki. To se mi je vedno zdelo nenavadno smešno. Kot nekakšna komedija. Nikoli pa si nisem mislil, da bom to doživel tudi sam. 
Danes sem imel dopoldne preveč časa in sem počel ravno to. Neverjetno kako je lahko to tako zabavno! Prav smešno mi je bilo, se tako slikati samega sebe v kopalnici. Sem pa ugotovil tudi pasti takega slikanja, tako da, vse spoštovanje dekletom in fantom, katerim se je uspelo tako slikati in hkrati skrbeti za netresočo roko in odrezane pol glave. 
Še sreča, da ima fotoaparat funkcijo, ki pomaga tudi tresočim rokam, da prikaže 
kristalno čiste slike. No da se vrnem k mojemu slikanju. Povod je bila radovednost in dolgčas. In radovednost ni popustila dokler nisem vzel v roke fotoaparata in se odpravil v kopalnico. Prve slike so bile nekakšni zmazki oči, ust, nosa in ušes in napol odrezane glave. Bilo je naporno. Vso to stanje pred ogledalom tistih celih pet minut in držanje fotoaparata visoko v zraku te vsekakor utrudi. Zato sem si moral vzeti vmes pavzo, za menjavo iztrošenih baterij in kratkega počitka. Nato sem preizkusil še tistih nekaj funkcij in pomagal. Najprej fleš. Iznajdba, ki je ni para je vsaj delno zatemnila okolico kopalnice in osvetlila mene. Se vsaj ne vidi kakšno sem pustil po tuširanju. 
Na koncu sem dobil prav lepe slike, kar se tiče ostrine. Bilo je zabavno, kratkotrajno in zanimivo. Mogoče bom še kdaj ponovil. Vsekakor pa bom od sedaj naprej spoštoval vse, ki so kdajkoli to preizkusili. Če ne zaradi drugega, pa zato ker sem sedaj "eden izmed njih". Izkušnja več. Se pa opravičujem, če sem v preteklosti kogarkoli užalil z mojimi besedami ob pogledu na "samoslikanje". 
Če je bilo vredno, pa si lahko ogledate v mojem albumu, nekje med mojimi slikami (Prikazane le izbrane). 

Pa lep pozdrav!

Arhiv - Spomini

Današnji blog posvečam svojim spominom. Da najprej povem kako je prišlo do tega. Včeraj, bila je nedelja, smo pospravljali podstrešje. Tako je bilo naročeno vsem stanovalcem zaradi preklemane inšpekcije in požarne varnosti po bogve katerem členu, bogve katerega odstavka v bogve katerem zakonu. 
Nisem si mislil, da zna biti pospravljanje tako zabavno, še posebej ker sem med vso kramo kar smo jo imeli našel svoje spomine. Seveda sem vedel, da jih imam nekje na podstrešju v vrečkah za smeti.. Vendar si nisem mislil, da mi bodo sedaj toliko pomenili. Hvalabogu, da sem jih shranil. 
Našel sem svoj predrage igrače iz otroštva, menim, da najboljšega časa mojega življenja. To so bili časi brez skrbi, ko še nisem vedel kaj je slaba volja, nisem vedel kaj pomeni biti zaljubljen, nisem poznal šole... Skratka čas brezvedenja vsega. In moram reči, da je to prekrasno. Preprosto se le igraš in igraš. Si v svojem svetu. Nihče ti ga ne brani, nihče te nikamor ne sili. Škoda le, da je tako hitro minilo in večinoma se pozabilo. 
Vse bi dal, da bi lahko šel nazaj, v čas ko sem se v sobi na tleh igral z lego kockami, avtomobilčki in še čem. In včeraj je vse to privrelo nazaj. Prijelo me je da bi počepnil na tla ter pričel sestavljati in voziti. Prekrasno. 
Najbolj zanimivo mi je pa bilo, ko sem opazil da sem popolnoma vsak avtoček prebarval z alkoholnim flomastrom. Morda sem že takrat vedel kaj me bo veselilo, ali pa me zaradi tega takšne stvari še vedno veselijo. Seveda nisem našel le avtomobilčke, ampak tudi frnikule, ali kot smo mlajši radi govorili: "činke". Približno 40 jih še imam. Tiste ta najlepše. Ta najbolj posebne. Tudi te so imele posebno vlogo v mojem življenju. Z njimi sem spoznaval prijatelje, ko smo se zunaj "činkali", celo stavili smo frnikule in kdor je zmagal je pobral vse. Tega nisem veliko prakticiral, ker nisem hotel izgubiti mojih dragocenih čink. Res je bilo lepo. Draga mami mi je še celo posebno vrečico iz blaga naredila, le za činke. To je bilo naše bogastvo. Naša sreča. 
Vsekakor so bila to posebna leta. Veliko lepša kot sedaj, ko vse to nadomeščajo računalniki in že petletniki te učijo kako se igra na računalniku. Kam gre svet. Vsi živijo v virtualnih svetovih pred televizorji in računalniki, svet pa sameva in propada. Redko kdaj slišim zunaj pred blokom otroške vzklike ob igranju, kot smo včasih mi vzklikali. 
Me zanima kaj bi delali otroci delali s činkami če bi jim jih dal v roke. Me zanima če bi sploh še kdo zna ceniti nekaj tako malega. Zdaj se itak mogočnost meri v tem, kdo je "obrnil" več računalniških igric in kdo ima boljše. Avtomobilčke so zamenjali tisti na zaslonih, druženje pa je zamenjal internet.. Sreča, da gredo vsaj Lego kocke v promet kolikor toliko. Pa še to so sedaj toliko komplicirane, da lahko iz njih narediš dve stvari, mogoče malo več, včasih pa si lahko iz letala naredil hišo. Naj kdo poskusi sedaj to narediti. Morda zato niso več tako zanimive..

Sprva sem mislil, da bom dal vse te moje dragocenosti b


Dodatek:

Nekaterim igračam sem posvetil še posebno pozornost, kot naprimer mojemu Ferrariju Testarossi, Letniku neznan. Motor z enim švoh konjem moči, zadnji pogon, prevoženimi nekaj kilometri in z dokaj dobro ohranjenostjo (praske-potrebno poliranje). Poleg njegovih slik pa je priloženih še nekaj hitrih, ob pogledu na moje bogastvo. 



Moj Ferrari.



Moj Ferrari.





Nekaj mojih predragih igrač.



Pa še nekaj iz moje zbirke igrač.





Tudi video igre so še delovale. Na sliki znana scena iz Maria.



Na sliki Tanks.

Lep pozdravratrancu, a sem si premislil. Ostale bomo pri meni in z menoj. In čez nekaj let bom spet odprl škatlo in oblila me bo tančica lepih spominov, katerih ne bom mogel nikoli več doživeti. 

Arhiv - Life goes on

Spet jaz in spet nov vnos v blog. Trenutno mi je rahlo upadlo dobro počutje, pa sem si zadal, da bom napisal blog, ko ravno nimam kaj početi. Od srede se ni kaj veliko zgodilo. V četrtek me je presenetila ocena vaj pri Osnovah računalniških arihtektur. Osmica je zame vsekakor odlična ocena. Drugače pa je dan minil brez posebnosti. 
Domov se celo nisem peljal z vlakom, ampak s sošolcem. Prišel domov pa kasneje kot bi z vlakom. Ali je bilo vredno? Nikoli ne bom vedel. Bogve kaj bi me čakalo na vlaku... 
Včerajšni petkov dan je bil morda za kanček bolj zanimiv. Dopoldne sem pridno nabiral energijo in lenobo, užival v brezdelju in udobju. Popoldne pa sem končno le pomigal malo s svojo ritjo. V bistvu se je že nagibalo na večer. Prišel me je iskat prijatelj in odšla sva na lov za njegovo izgubljeno bančno kartico. Nisva je našla, je bil pa vsekakor hvaležen moje pomoči. Upam. 
Zvečer smo bili namenjeni uživati nekje zunaj. Za vse tiste katerim še nisem razlagal, šlo je nekako takole: Prijatelj je odšel domov in rekel da gremo ven po filmu. NUJNO si je MORAL ogledati film Spiderman po TVju saj bi ga pomoje očitno prizadela kap. Sam imam ta film na nevemkoliko CDjih. Ne, gledati Spidermana po TVju je drugačno, posebno doživetje... Nevem kako to da nisem jaz še nikoli tega občutil. Tako smo trije čakali, da bo konec tega njegovega filma. Začel se je ob osmih, dejansko smo se spravili na kup ob enajstih zvečer. Sedaj pa pozor. Prijatelju je bilo dovoljeno biti zunaj le do polnoči. Ja super. To bo res žurka prve klase. Da pa je bilo še bolje, sem ga že moral odložiti med potjo do prvega petrola. Šel je namreč se sestati z drugimi, ostali trije pa smo odhiteli na petrol po pijačo. Vsekakor se ni končalo tako, kot je bilo zamišljeno. Kupili smo sokove in energijske pijače namesto kakšne bolj "prave". 
Na cilj "feštanja" smo prišli ob pol polnoči. Človek sploh ne ve kaj bi v taki situaciji. Prijatelj, ki smo ga prej morali zaradi filma dve uri čakat nas je priel za te pol urce pogledat, malo smo se pomenili, potem pa je moral domov. Super. Res odličen večer. Sam sem imel pa poln prtljažnik stvari katere bi uporabili za pristno fešto. In še vedno imam stvari v prtljažniku. Za zjokat. Prišel domov ob enih, ker nisem vedel kaj bi, sem šel na msn in visel na njem do približno dveh. Blanka mi je delala družbo. Hvala Blanka. 
Obup. Doživel popoln polom kar se tiče organizacije. Ampak vse je enkrat prvič, bomo pa za naslednjič bolj pazljivi. Vsekakor pa bom še hud. Če ne bo po načrtih. 
Danes dopoldne sem preživel kot vsako soboto. Veliko pospravljanja. Glasba na ves glas in uživanje. Klasika. Sedaj je popoldne. Malo se je spremenilo. Neznana leteča beseda me je spravila v razmišljanje in posledično slabšo voljo. Ravno ko je padal dež. Nato še glasba prešla na nezdravo za dušo. Zaenkrat padamo. Upam da bo konec dneva prinesel kaj boljšega. 
Do sedaj sem danes zamenal že štiri zvrsti glasbe. Najprej dance, nato hardstyle, nato RnB, trenutno rock...me zanima kje bom končal.. 
Upam, da v sladkih lepi sanjah z nasmeškom na obrazu. 

PS: Današnji blog nima poante, le moral sem se vsaj delno razbremeniti. Vse za boljše počutje.

Arhiv - Sreda

Sicer sem naokoli govoril, da bom blog napisal že včeraj, ampak en dan razlike pa le ni tako hudo za vas, zagrete bralce mojega bloga (optimizma polna vreča). Razlog zamude? Morda lenoba, morda primanjkanje gradiva tekom dni. No, da povzamem zadnje dni. Nedeljo, dan po poroki, sem še do konca prespal, prelenaril. Celo jest sem šel. Ponedeljek je bil kot vedno dolg. Šel sem v šolo kasneje kot ponavadi, ker se mi ni dalo prej vstati, tako da sem prespal vaje za programiranje. Na vlaku sem imel super družbo. Ponavadi sem sam, sedaj pa se je zgodilo, da sem dejansko koga poznal na vlaku in ne le na videz vse ljudi, ki tako kot jaz hodijo v Ljubljano delat, v šolo, ipd. V glavnem, Sosed in bivši sošolec. Dobra družba, Pot je dokaj hitro minila. Brez posebnosti. 
Ponavadi sem ob torkih doma, vendar včeraj smo imeli test pri vajah tako, da sem moral na vaje iz moje skupine. Dobil sem 8. Čestitam sebi. Učenja je bilo..hm..dolgih...dolgih...10 minut. Sem pa šel v ljubljano za to bogo eno urico testa. No proti večeru je bilo malo bolje. S prijatelji sem se zmenil in smo šli na biljard. Jaz peljal in to mislim da še pol kilometra stran ne. Ampak moj pugi ni bil že teden in pol prižgan, pa sm revčka se usmilil in mu dal malo zagona...bogi moj Pugi. Nevem zakaj se vsi smejejo, ko rečem svojemu avtu Pugi. Res tako neumno zgleda? Vsekakor se ne sekiram. Moj ostane Pugi še naprej. Torej, bili na biljardu, do 22.00 potem pa šli v McDolnalds se najesti plastike in ostalih svinjarij. Hamburger je bil odličen! Ko je ura kazala še pol ure do polnočne ure pa smo se spravili vsak v svoja stanovanja. 
Danes pa sem tu. Na vlaku. Peljem se v Ljubljano. Vreme? Pada dež. Neverjetno, se vam ne zdi? Počutje? Oblačno z zmernimi padavinami, pritiska preko mere, temperatura 37 stopinj...
Dejansko pa sem zadnje dni precej tečen to sem celo sam opazil. Ah ni hudega. Huje je če bi me včeraj spet policaji lovili...Je bilo zanimivo ja, četudi smo šli le v McDonalds na hamburger. Na srečo se je nazadne izkazalo da niso šli z lučjo za mano, ampak za avtomobilom pred mano. Srce se mi je odvalilo od kamna. 
Lep pozdrav

PS: Raztresen kot sem ni nič novega če pozabim doma denarnico in tako ostanem brez hrane, denarja in še česa. Hvala Mičotu za denarno podporo pri nakupu sendviča. You're the best. Peace.

Arhiv - Dan po včerajšnjem

Tokrat se pa oglašam malo prej kot ponavadi. Včeraj in predvčerajšnim sem imel zelo pestro. Pripravljala in bila je namreč poroka moje sestrične. Vso srečo želim našima mladoporočencema. 
No da pričnem. Dan pred poroko je bila še dekliščina, na kateri sem skrbel za glasbeno vzdušje. Kaj naj rečem. Vsekakor na začetku nisem bil zadovoljen z igranjem. Katastrofa. Mogoče pretiravam, ampak dejansko nisem bil dober. "Čast" mi je rešil domačin, ki je za razliko od mene bil mnogo boljši. Morda je bil problem v tem, da jaz igram harmoniko enkrat na mesec on pa vsak drugi dan...morda. Ker je pač on igral sem jaz imel čas in pridno točil sebi in drugim vinsko kapljico. Nazadnje sem iz "muzikanta" prešel na natakarja. 
No saj ni bilo hudega. Prav lepo sem se imel. Vsi so bili razumni do mojih napak pri igranju, to je lepo. Pač že od nekdaj sem govoril da špilam jaz bom igral za svojo dušo. Ker pred ostalimi dušami je očitno preveč treme. Vendar, na ta večer oziroma noč sem še igral. Preden smo odšli mi je bilo rečeno naj še kakšne dve  potegnem. Ker sem imel za sabo že nekaj kozarčkov rujne kapljice je,  presenetljivo, harmonika prav lepo zapela pod mojimi prsti. Prav presenečen sem bil, da mi je šlo tako dobro. Tako da sem namesto dveh komadov, vlekel kar dolgo. Vsi so peli, vsi bili veseli. Jaz pa sem opravil popravni izpit in pustil vsaj dober vtis na koncu. Takšne konce imam najrajši. 
Domov smo prišli nekaj čez tretjo jutranjo uro, odšli spat, saj nas je zjutraj čakalo zgodnje vstajanje. Da preskočim nepomembne stvari (kot, da sem do sedaj že napisal kaj pomembnega), okoli osme ure smo prispeli V Zagradec, kjer smo počakali ženina in nato nadaljevali pot. Kot zanimivost. Ker nas je bilo veliko, in dolga pot pred nami (Zagradec-Grad Otočec-Zagradec-Radohova vas), so najeli avtobus in tako se nas je večina veselila na avtobusu (Seveda primerno okrašenem). Še vedno je bilo pa premalo, tako, da nas je spremljalo še okoli 10 avtomobilov. 
Na Otočcu sem bil fasciniran nad govorom matičarja. Vsekakor moram dobiti nekje besedilo. Vse naprej so bile formalnosti, kot tudi poroka v cerkvi in kasneje nadaljevanje rajanja v gostilni Štorovje v Radohovi vasi. Menim, da mi ni potrebno razlagati kako je bilo, saj je večinoma enako. Pitje, ples, veseljačenje, igre itd. Mogoče izpostavim grajo na neimenovani ansambel. Bili so preprosto prestari, saj ni bilo novejših komadov, da ne govorim o kakšnih zabavnih.
 
Seveda sem plesal tudi sam, kolikor se je pač dalo. Bil med tistimi redkimi brez para na poroki, tako da sem si moral izposoditi mojo predrago mati in sestrično, ki je imela moža nevemkježe. Da potegnem črto: Bilo je dobro. Zabaval sem se kolikor se je pač dalo. Ko dobim še nekaj slik, lahko pričakujete kaj tudi v albumu.
Pa lep pozdrav

Arhiv - Za nazaj

Skoraj teden je minil od mojega zadnjega poročanja. Zadnji čas, da se spravim spet k pisanju. No, da začnem od začetka. Prejšni teden potem ni bil nič posebnega. Je pa zato konec tedna bil toliko boljši. 
Bila je Cvičkarija. Na kratko da opišem občutke. Bilo je zakon!! Dogajalo se je veliko. Veliko petja, plesa, pitja in še vsega dobrega. Ljudi je bilo ogromno. Kdor ni bil tam mu je lahko žal. Zares. 
Drugi dan je bil seveda preživet z mešanimi občutki in težko glavo. Nato je sledil ponedeljek, navaden šolski dan. Zjutraj bujenje, potem na vlak za Ljubljano in prespati tistih nekaj ur med predavanji in vajami. 
Torek je bil zanimiv. Mati so me končno zvlekli po trgovinah. Jojmene. Kupit sem si moral srajco, za na poroko. Ja to soboto nas čaka sestričina poroka, dan prej pa zabavanje z igranjem na dekliščini. Me zanima kako mi bo šlo in kako bo. 
V glavnem, šli smo po nakupih. Srajco sem kupil že v drugi trgovini, a ker je mati hotela da sem poleg ko si bo še ona kupila obleko sem pač bil. Nazadnje si je ni. Prelaufali pa smo vse mogoče trgovine v Novem mestu. 
No da napišem kakšno srajco sem si kupil. Svetlo-živo-flurescentno-zelena, velikost 38, talirana, glanc nova, prevožena 2 metra, še neoprana.. Za dodatne informacije se pa obrišite pod nosom. 
Reakcije bližnjih so mi bile še najbolj zabavne. Naš ata jo je seveda pokritiziral, a ko sem mu nazaj omenil da ima on pa rozasto, ki ni nč bolj od moje je bil lepo tiho. 1-0 zame. Naj omenim, da se je mati držala samo za glavo ko sem rekel da bi to, a jo je hitro sprjela. Moja predraga sestrica Mateja je bila seveda popolnoma navdušena že od začetka. Sledila je my sister from another mother. Klavdija, upam da ti ne bo šef odtrgal od plače zaradi smejanja na delovnem mestu. Uganite kaj je bil vzrok. Sledila je še frendica. Mislim, da me je krstila za prfuknjenga. Škoda besed. If you don't like it, turn around and keep walking. Morda se vam bo zdelo neumno, da sem več kot pol bloga porabil za opis vsega kar se tiče okoli majice. Ampak. Jaz ne bi bil jaz, če nebi to delal z razlogom. 
Da vam razkrijem skrivnost. Zanimivo. Na primeru moje srajce sem ugotovil slednje. Vsaka družba-posameznik ima svoja načela katerih se drži ali pa mu najbolj odgovarjajo, ko ta načela upoštevaš je vse lepo in prav. Ko pa enkrat odideš malo iz poti, izven načel, pa te takoj popljuvajo, križajo, skritizirajo, smejejo itd. 
Nikogar ne ciljam, nikogar ne obtožujem. Vendar tako je. Tudi sam sem enak. Priznam. Priznam tudi da sem tako majico kupil iz same radovednosti. Samo za to da vidim še na enem primeru kako smo ljudje. Za konec. Še dobro da smo si tako različni, in da se ne ravnamo vsi po enem načelu. Že tako smo lutke vsemu, kar je nad nami.

Arhiv - Po počitnicah

Dolgo že nisem pisal bloga. Ja, bile so počitnice. Čas uživancije in brezdelja. Zasmejala se je! To je razlog. Najprej na kratko kako sem preživel počitnice. Začelo se je klavrno. Nič posebnega se ni dogajalo. Čakal sem kresovanje. Bil sem v Šentjerneju. Zasmejala se je! Moram pripomnit, da Šentjernejčani znajo narediti fešto kakor se spodobi. Bilo je odlično. Zasmejala se je! In alkoholno. Tako, samo za dodatno mero veselja. Nato je bil spet dolgčas. Vse do petka. Moram rečt da so me prijatelji presenetili. Šli smo na pijačo. Zasmejala se je! Pričakoval sem kakšne pol ure potem bodo pa itak rinili domov, sem si mislil. Ni bilo tako. Prišla je pijača, pa še ena pijača, pa še ena, pa še ena. Tako sem bil zunaj z njimi dlje kakor za novo leto! Si morate misliti. Zasmejala se je! Bilo je odlično. Veselja je bilo ogromno, ponovno spoznali stare prijatelje in se imeli fino. Tako so se počitnice končale. Zasmejala se je! Spet je prišla šola. Nič posebnega. Danes pa zanimivost na vlaku. V mojem vidnem polju se nahaja dekle. Zasmejala se je! Morda se sprašujete kaj pomenijo med celotnim vpisom v blog nevmesni stavki: Zasmejala se je! Da razložim. Torej gledam dekle. Ki se neprestano smeje. Zanimivo. Meni vsekakor. Kajti vsakič ko gre kdo mimo, se nasmeje in poskuša to prikriti.Zasmejala se je! Celo meni postane smešno, ko se takole nekdo smeje. Morda se vam bo zdelo čudno in nenavadno in brezveze in dolgočasno in nevemkakšnoše, ampak zaslužila si je vpis v blog. Škoda, ker je šla ravno dol z vlaka. Mi je pa vsekakor popestrila dan. Me zanima kaj dobrega bom še danes doživel...

Takole. Spet se v živo oglašam iz vlaka. Ja, sedaj grem proti domu. Čez dan se ni dogajalo nič posebnega. Bil v šoli. Eno celo uro. Nato pa smo se odpravili pogledat kaj dogaja na Škisovi tržnici. Moram rečt, da me ni navdušila. Mogoče zato ker je bilo sorazmeroma zgodaj. Čeprav se mi bolj dopade mišljenje, da zato, ker Ljubljančani ne znajo fešte naredit. Da ne bodo preveč užaljeni. Bilo je ogromno študentov in še lepše, študentk. Tam sem bil kakšno urico. Tolk, da se je na hitro nekaj spilo, potem pa je bilo treba že pohiteti na vlak. Na vlaku nič zanimivega. Sedim, gledam skozi okno, razmišljam in razmišljam. Da bi človeka ocenjevali po tem koliko razmišlja bi jaz imel v roki že doktorat. Ni mi pomoči, mi je rekla prijateljica. Bohve pri čemu mi ni pomoči. Toliko stvari meljem naenkrat, da sploh nevem česa NE premeljem. Ah, bo že. Tipičen stavek vsaj mal optimističnega človeka. Vsekakor moram to tudi sam postati..

Arhiv - Počitnice

Ja, tud jaz jih imam. Začele so se, uživam v prvem dnevu in se sprašujem kam se bom danes podal. Včeraj sem cel dan užival v Logatcu. Ja, drift je bil. Zakon! Slikali nismo, snemali smo, tako da ko bo na računalniku bom morda kakšen video pokazal.
Ni veliko za povedat. Sonce je bilo peklensko, ožgalo me je po obrazu in rokah. Po driftu smo se še potepali po Logatcu, kasneje še po Ljubljani, tako da smo prišli domov točno ob 22.00. Bilo je super. Še posebej skupno petje v avtu in zajebancije na vsakem koraku.

Lep pozdrav

Arhiv - Sendvič, čik, napačen avtobus in lepotica

Današnji blog posvečam včerajšnemu dnevu. Žal ni bilo časa da bi ga napisal prej zaradi "vsega doživetega" prejšnji dan. 
Kot vedno se je dan začel s prebujanjem. Ura je bila okoli devetih zjutraj, jaz pa sem ves zliman vstal iz postelje, se pripravil, zrihtal, popedenal in kmalu bil nared da opravim svoje celoletno romanje do železniške postaje Kandija. Nič posebnega. Vsedem se na sredino vlaka, tam ko je najmanjši prostor. Zanimivo je bilo to da so se vrata težko odpirala, tako da sem bil sam v kupeju veselo do Ivančne gorice. Seveda so ljudje poskušali vstopiti že prej v kupe, vendar jim ni uspelo. Najbolje je blo v Trebnjem, ko je stara babica in še nekaj drugih hotelo vstopiti. Babica je vlekla vendar ni uspelo. Nazadnje so vsi obupali in odšli v sosednji kupe. Se še komu zdi da sem postal pokvarjen? Prav prijal mi je mir..to je izgovor..
Seveda pa se je po Ivančni gorici, ko so le uspeli priti v kupe, vse obrnilo na glavo. Tukaj lahko razložim prvi del naslova današnjega bloga. V Ivančni so popolnoma napolnili kupe tako, da so naslednji ki so prišli se pač morali vsesti poleg drugih. Za razlago: štirje sedeži, dva obrnjena proti drugima dvema. Ponavadi je tako, da ko en sedi, se naslednji usebe nasproti diagonalno, tako da je čimmanj moteče za oba. Seveda to ne velja za stare tete in temne izjeme. 
Tako pride med zadnjimi v kupe visok moški, srednjih let, z neko vrečko. Ker sem bil samo še jaz sam pri tistih štirih sedežih se je pač usedel-na srečo-nasproti mene. A -na nesrečo- se je hotel vsesti popolnoma nasproti mene. Jaz se nisem dal in sem lepo noge imel stegnjene. Tako je sedel nasproti mene v čudnem postrani položaju. Še to mi je manjkalo, da se dva dolgonoga rineta nasproti kot midva. 
V mislih sem klel in se jezil nanj. Da pa bi bilo še huje je imel pri sebi v vrečki sendvič! In on sam je prej jedel sendvič in kadil! Super! Cel kupe je zaudarjal po tem preklemanem sendviču! Mislil sem da bom bruhal. Da ne govorim ko je odprl usta kakšen smrad je prišel. Nekakšna mešanica sendviča s poli salamo in pokajenimi cigareti. Bljak. Mislim da sem imel tehtne razloge da sem preklel od vlaka, tega moškega in vsega kar je krivo da sem bil tisti trenutek na vlaku. Zelo sem si oddahnik, ko je šel moški dol ŽE pri Grosupljem. 
A komaj je šel on dol, je že prišla gospa, debeluštna, pri letih(drugi del naslova). Zgledalo je da prej ni mogla brez čikov, saj je smrdelo da je joj. Ampak od prejšnjega moškega ni bilo primerljivo. Malo sem opazoval gospo. Bila je vsa shirana, obraz je bil razpokan kot sahara potrebna vode, oči temne, črne. Na kratko: kot smrt. Prav srhljiva je bila. 
Seveda je na naslednji postaji prišla še od gospe kolegica in so veselo klopotale nasproti mene, jaz pa s skrčenimi nogami razmišljal kako naj ne razmišlam kako prekleto me bolijo noge od stiskanja pod sedežem. 
Na srečo je bilo po pol ure konec vožnje in z veseljem sem odletel z vlaka proti šoli. Tam kot vedno ni bilo nič posebnega. Drugo uro programiranja sva s sošolcem si vzela prosto(špricanje pač ni pravi izraz), da sva šla jest. Dan je minil, zadnjo uro pri vajah sem si tud vzel prosto, da sem lahko prišel na vlak pravi čas. 
Tu se začne spet svojevrsten podvig. Ker se nisem peljal s pravim busem do postaje, sem pač moral prej izstopiti in sem se odločil da bom šel kar peš naprej. Kmalu sem si premislil in na naslednji postaji skočil na bus številka 7, za katerega sem mislil, da pelje ravno mimo postaje. Seveda se je vse sprevrglo v živčnost ko je speljal bus v popolnoma napačno smer! Na naslednji postaji, kilometer stran od železniške postaje, sem odhitel z busa in proti postaji. 
Tako hitro nisem hodil še nikoli. Noge so bolele, jaz pa še hitreje pritisnil. Prišel na postajo, vlak je čakal. Odhitim na vlak in iščem prost sedež. Nazadnje sem celo našel popolnoma proste 4 sedeže, se vsedem in razkomotim. Ves zadihan se počasi pomirim, srčni utrip pade in kmalu je vse kul. 
Dokler me ne pritegne pogovor dveh punc na moji levi. Očitno je bilo da so iz nekje "dol". Trebnje in okolica. Govorica je bila prava. Razgledam se in vidim. Lepotica. Srčni utrip mi je spet narasel. Nisem si mogel pomagati da je nebi še enkrat pogledal...in še enkrat...in še enkrat. Um se mi je zamračil. Vse o čemer sem lahko mislil tisti čas je bila ona. Ajoj, ne že spet. Nisem si mogel pomagati. Še celo muzike nisem poslušal, čeprav je to moja stalnica na vlaku. Samo gledal..in gledal..in razmišljal. Pa smo spet tam. Zaljubil se, gledal, čakal, da odide, potem pa slaba volja kako sem nesposoben ipd.. Že kar vem kako gre to pri meni. Kaj sem hotel. Nisem se upal. Pri njej ni bilo nič drugače. V Ponikvah pri Trebnjem je odšla dol z vlaka, jaz pa sem si prižgal muziko in si zavrtel komad Ti si mi vse..

Arhiv - Včeraj

Vceraj sem bil na obisku pri babici. Sestricni sem peljal nov racunalnik. Bilo ni nic posebnega. Kot vedno sem po dolgem in pocez razložil vse podrobnosti delovanja racunalnika ipd. Vse lepo in prav. Medtem ko se je sestricna zaposlila z racunalnikom sem še pogledat babico. Pogovarjala, kako gre šola, kako je ko sva sama z Matejo doma (Starši šli v Španijo), nato pa je naletel pogovor na punce..
Saj nebi blo tako zelo hudo, ce bi babica vedla da bivše že dolgo nimam vec...
Da bo polna mera me je spraševala vse mogoce o njej.. Buh pomagej kaj nej nardim. Ne upam se ji povedat.. Tko je ponosna name.. Da imam punco.. Da mi gre dobro v šoli.. Ne upam.. V njenih oceh sem nekaj posebnega...Njenemu najstarejšemu vnucku gre življenje super...a resnica je dalec od tega..njen vnucek je nicla..
Ko bi ona vedela...Tako pa je samo vsa vesela naju vabila da naj prideva kaj na obisk.

Seveda pa dan ni mogel biti popoln, dokler mi nebi popolnoma pokvaril razpoloženja. Ko sem le mislil da bom imel mir zvecer ko sva šla s prijateljem ven v mesto se zgodi najhujše. 
Pada dež, hitiva v parkirno hišo tuša. Ko sva mimo nekih stebrov mi prijatelj rece da je bila tam bivša z nekom... Nenadno je bilo kot da bi me udarila strela. Dobesedno pobegnil sem s prijateljem iz prekletega tuša naprej po dežju v mesto v Totalcka... Nisem je videl..lucky me, bi lahko rekel...ampak že navzocnost je zadela terno. V gostilni pa se je koncal ta popoln dan...

Arhiv - Torek

Evo me po dolgem času. Nč ni novga. Nč dobrga, nč slabga. Upam pa da kmalu dobim eno luštno stvarco v svoje roke  Zaenkrat pa naj bo še skrivnost kaj je to, da ne bo nazadnje pa nč. 
Čakam da me kdo pokliče al pa sporoči da gremo ven. Torek je. Mogoče se vam bo zdelo nenavadno ob torkih ven, ampak za tek je vsak dan dobr . In ne, ne gremo ga pit . To je to. Uživite. Ko pa padem v depresijo se pa spet slišmo  Hec

Restekp

Arhiv - Pesmica

Depresija v oceh,
luknja v zobeh
in crna šminka na obrazu,
ki poudarja bedo peklenskemu izrazu,
ker fakin emoti smo vsi,
saj jebal se bomo vse žive dni.

No tole pa je ratalo spisati meni in Sparrowu, vceraj, ko ni bil najin dan. Hudega pomena pesmi ni, le rime. Ce je dobra ali ne pa presodite sami.

Arhiv - Branim se

Na današnji norcev dan posvecam blog prelepi pesmi Borisa Novkovica - Branim se. 
S to pesmijo me je seznanila moja draga prijateljica, sestrica druge matere, Klavdija. Hvala ti Klavdija. Poslušam to pesem in razmišljam, kako zelo je povezana z mojim bogim življenjem...

Svaka mi druga srce lomila,
ona ga slomila.
svaka me druga malo ljubila,
ona me ubila.

I uvijek kad sam na dno padao,
njoj sam se nadao.
i uvijek kad se Bogu zaklinjem,
samo nju spominjem.

Branim se, branim da nije mi sve,
ali mi ne ide, ne ide.
Lazem i sebe i prijatelje,
da nije mi stalo do nje.

Svaka je druga proslost postala,
ona je ostala.
svaka me druga malo voljela,
ona me boljela.

Ker nisem ravno dober v hrvašcini mi je Klavdija še prevedla pesem. Hvala sis. Najbolj me je prevzel refren, v katerem najdem še najvecjo povezanost s seboj...

Branim se branim, da ni mi ona vse
a mi ne gre, ne gre.
Lažem sebi in prijateljem,
da nic ni mi do nje.

Dodatne besede niso potrebne. 
Bolj ko razmišljam o njej, globje padam. Padam v brezno slabe volje, 
bolecega upanja ter solza. Trudim se poleteti iz brezna, vendar so krila ljubezni  pretežka. 
Branim se.

Arhiv - Razvedritev

Ker sem znan po tem, da me malenkosti hitro razveselijo, na žalost pa tudi razžalostijo, je danes na ta crni dan bila dobrodošla luštna malenkost .... razveselil sem se je, kot majhen otrok..
v roke mi je prišla tale stvarca:


Nekaj podatkov: Canyon CNR-MPV2G, 2GB pomnilnika, priložena 1GB Micro SD kartica, barvni 1,8 palcni LCD zaslon, radio, snemanje, ipd... Špila odlicno. Zaenkrat zadovoljen. Slušalke super. Kaj bo pa cas pokazal bomo pa še videli...

Arhiv - Nedelja

I’m looking for a lover not a friend.

Somebody who can be there when I need someone to talk to.

I’m looking for someone who won’t pretend,

Somebody not afraid to say the way they feel about you.

And I’m looking for someone who understands how I feel, 

Someone who can keep me real and who knows the way, 

The way I like to have it my way.

And I’m looking for someone who takes me there,

Wants to share, shows she cares

Thinking you’re the one that I’ve been waiting for.

To je to. Safr. Lep prihajajoci teden želim.

Arhiv - Povprečen dan

Ura je 04:33. Zbudi me budilka na mobitelu. Poskušam odpreti mobitel da bi pritisnil tipko. Zapre se mi in pripre prste. Zakolnem. Koncno mi uspe ugasniti nadležno piskanje. Stežka se vstanem iz postelje. Zakolnem. Odhlacam do kopalnice kjer spustim litre, ki so se nabrali cez noc. Pogledam se v ogledalo. Na obrazu najdem svež mozolj. Zakolnem. Pricnem si ga stiskati. Boli. Zakolnem. Grem nazaj v spalnico kjer se preoblecem. Nato odvihram nazaj v kopalnico umit zobe in obraz. Voda je mrzla. Zakolnem. Nato se vse zgodi zelo hitro. Grem v spalnico, vzamem torbo, jo nesem na hodnik, grem nazaj v spalnico, vzamem labelo, nesem v torbo, grem v spalnico, se odišavim z deodorantom, grem v kopalnico, pogledam kako se drži mozolj, grem na hodnik, pogledam uro, grem v spalnico, pogledam ce sem kaj pozabil, grem na hodnik, se obujem, vzamem torbo, grem v spalnico, pogledam ce sem kaj pozabil, se odpravim.
Pridem pred blok. Mrzlo je. Zakolnem. Odpravim se proti železniški postaji. Vlak že caka. Grem na vlak. Ker sem edini na vlaku si lahko izbiram kje bom sedel. Usedem se. Smrdece vonjave prihajajo iz WC-ja. Zakolnem. Smo že zunaj Novega mesta. Sprevodniku pokažem karto. Zmanjka me. Poskušam dremati do Ljubljane. Sedeži so obupni. Potiho kolnem. Koncno prispemo v Ljubljano. Zunaj spet mraz. Odhitim do avtobusne postaje. V mrazu cakam avtobus. Koncno pride. Imam še 15 minut do zacetka predavanja. Kupim si sok, prva dobra stvar danes. 07:30, pricetek predavanja. Komaj gledam, kaj šele da bi poslušal. Sam nase sem jezen ker nic ne znam. Kolnem. To poteka cel dan. Vmes pade pijaca v Egoistu. S sošolcem se meniva o šoli in in najini uspešnosti. Kolneva. 20:00. Konec pouka. Pocasi grem proti železniški postaji. Razmišljam zakaj ne živim v Ljubljani. Kolnem. Vlak že kmalu caka. Dolga vožnja. Koncno pridem na domaco postajo. Mraz in tema. Kolnem. Peš se odpravim proti domu. Doma že vsi spijo. V obratnem vrstnem redu opravim jutranji postopek. Uležem se. Pomislim kakšno življenje imam. Zakolnem. Zaspim.

Arhiv - Ti.

S tabo se lahko skrijem. Pobegnem pred ostalim svetom. Ti mi daješ nove moci in upanje. Brez tebe ne znam živeti. Brez tebe bi bil izgubljen. Imaš velik vpliv name. V tvoji družbi se pocutim odlicno. Všec mi je ker greš vsepovsod z mano. Obožujem te. Pomagaš mi prebroditi težave. Ko si ob meni, sem takoj dobre volje. Pomagaš mi pri ucenju in ostalih opravilih. Si edina, ki ne bo nikoli rekla ne. S tabo poznavam tudi sebe. Nikoli te nimam dovolj. Vedno hocem še. Polepšaš dan. Nikoli me ne boš pustila samega. Ne pritožuješ se, ce te hocem zamenjati. Ko te imam dovolj, te preprosto izklopim...
Draga glasba, ljubim te.